Sploh ne vem, kdaj je minil ta njen vrtec. Živo se spominjam še vsega kričanja ob uvajanju v vrtec, jutranjih pogajanj, kako je v vrtcu top in ko to ni zaleglo, da bo pač šla v vrtec, ker morata oči in mami v službo pa če se na glavo postav, večernih pogovorih o tem, s kom od prijateljčkov se najbolj razume in kdo največ poje. Zdaj je pa te zgodbe že konec. Zdaj ima že svojo sobo, svojo pisalno mizo, svojo šolsko torbo in svoje šolske potrebščine in je veliko bolj od mene pripravljena na ta nov velik korak v njenem življenju.
Spomini na osnovno šolo so pri meni sladko/grenki. Pica za malico/zelenjavni namaz. Dobre ocene/U? Likovni mam U? Uspešno? Ful enega basketa/nerodni prvi pogledi proti dekliškim mizam. Sproščeno vzdušje/jezikanje učiteljem in posledično žuganje s prstom v mojo smer. Včasih je priletela tudi kakšna kreda. Ah, kako preprosto je bilo vse včasih.
Ko dobiš od šole obvestilo o tem, kateri razred (A., B., C.) bo obiskovala naša prvorojenka in kdo bo njena razredničarka, potem je zgodba pred svojim uradnim začetkom. Kajti to pomeni, da bosta hčerka in njena mama lahko začeli z lepljenjem nalepk na ovitke zvezkov in tega trenutka se noro veselita že več mesecev. Menda bo čitljivo napisano, no. Ker je to veliko več, kot bi lahko pričakoval od sebe.
Jaz to norijo spremljam iz varne razdalje. Verjetno gre za neko žensko početje, kaj pa vem. Po drugi strani pa bi s takim zanosom lahko kaj več odnesel od šolskih dni. Ampak vse je okej, vse ima svoj smisel in namen. Tudi ko ju ne razumem. Jaz sem si recimo veliko bolj zapomnil obraze in občutke kot pa letnice in kosinuse. Vsakomur svoje.
Kakorkoli že obrnem, je šola neke vrste prelomnica tako za otroke kot starše. Midva z Višnjo ne čutiva nekega pritiska, Tjaša malo nervozno prestopa. Jaz bolj z zanimanjem opazujem to, kako hitro otrok odrašča. Mine dan, pa gre v resnici cel teden mimo nas. Ko se konča teden, se obrne že cel mesec. O letu dni raje sploh ne razmišljam.
Jaz sem imel en poliman, počičkan in raztrgan nahrbtnik vseh osem razredov osnovne šole. Danes je to pač malo drugače. Višnja bo s pomočjo mamice ful urejena. In predvsem s pomočjo res lepe torbe It Bag Midi blagovne znamke Jeune Premier, ki jih najdeš v otroški trgovinici Silly. Gre za skrbno dodelane in visoko kvalitetne šolske torbe, ki so najbolj primerne za prvošolke in prvošolce ter deklice in dečke nižjih razredov razredne stopnje, nekje od 6 do 9 let. Ta roza je za punce, garant.
Življenje gre dalje. Otroci odraščajo, starši se staramo in vse je okej. Vse te prelomnice, ki jih doživljajo otroci in ponavadi smo starši tisti, ki kompliciramo zaradi polnega parkirišča ali trdega kruha. Eh! Všeč mi je pa dejstvo, da se celo življenje učimo. Kdor misli, da že ve vse, je pogrnil na največjem izpitu življenja. Sedaj se učim od otrok. Iskrenosti, dobrote, sprejemanja in še tisoč drugi stvari. Stvari, ki sem jih nekoč že vedel, pa sem jih z leti pozabil. Zato je tudi to eno čudovito obdobje. Starši smo, podobno kot otroci, v svojem bistvu zelo srečni ljudje.
Objava je nastala v sodelovanju z otroško trgovinico Silly
4,118 total views, 2 views today