“Naj stvari so tri.”

“Naj stvari so tri.”

To je tak love-hate odnos, da ga sploh ne morem opisat. Kot veliko bolj preprostemu in manj čutečemu, verjetno tudi tipičnemu predstavniku moškega spola mi ni jasno, kako se lahko najprej divje prepirata, trenutek kasneje pa se objemata in kušujeta in se imata radi in oh in sploh. Kot da bi se na njunem mestu pojavili dve povsem različni osebi! Opažam tudi to, da se imata vedno najrajši takrat, ko se zopet vidita po nekajurni pavzi. Manj sta skupaj, rajši se imata.

Poskušam se spomniti, kakšen odnos sva imela z bratom v najinih otroških letih. Manj intenziven, to je zagotovo. Vem, da sem vedno brez težav rinil v njihovo starejšo družbo in da mi je bilo vseeno za mnenje drugih. Ampak to je verjetno življenje mlajših sorojencev, ki se morajo vedno boriti za svoj prostor pod soncem.

Tiho sta le takrat, ko obe jesta. Kaj dobrega, da ne bo pomote, sicer jamrata, če imamo doma še kaj drugega za pojest. Sicer vem, da se imata noro radi, ampak včasih ju moram na to kar malo opomnit. »Alo, bre, sta sestri al ne! Stisnita se pa dajta mir!«

Pred dnevi sva se šla z Višnjo cepit. Za vstop v šolo, da ne bo kdo mislim, da preskakujeva vrsto za COVID. Cel čas mi je razlagala, da jo je sicer malo strah, ampak da bo zelo pogumna in to in ono. Pa prideva v čakalnico in pokličejo njeno ime in na mojo veliko začudenje začne kričat tako na glas, kot da je nekdo daje iz kože. »Od kje pa zdaj to?«, si mislim.

Zdravnica je vprašala, če spustimo naprej fantka, ki je mirno in stoično vse prenašal, medtem ko je naša še vedno na vse pretege kričala, pa sem ji rekel, da ne bomo podaljševala te agonije, naj jo hitro cepi in gremo domov. Znam tudi psu postrižt nohte, bo že zdržala. Ko je bilo konec, pa sploh ni bilo tako hudo (Višnjine besede) in je vsaka od medicinskih sester dobila svojo rožico (Višnjino dejanje). Sisarka ena, si mislim.

Pa tako okrogel in krepak otrok je bila. In tako grdo je znala pogledat, da sem takrat zmotno verjel, da se je bodo vsi bali. Ampak kaj čmo jamrat, karakter ima po mamici. Dejstvo je, da je s t(r)emi otroki le redko dolgčas. Vedno se najde kakšen s kakšno nepričakovano foro.

Potem pa opazujem bratca, Voranca. Joka skoraj izključno le takrat, ko nekdo od nas nekaj papca, on pa se čuti prikrajšanega. Tako kot bi tudi moralo biti. Brez odvečnih komplikacij, zadovoljit temeljne potrebe in to je to. Ljubezen gre skozi želodec. Takšno je bilo tudi moje otroštvo. Če si me nafotral in me pustil pri miru, si mi bil tudi pri srcu.

Jaz in moji nemi sopotnik (Vori) imava prav poseben odnos. Ko mene zagleda, le redko zajoka. Ko vidi mamico, le redko ne. Ko jaz jem, me pusti pri miru. Ko mamica, doživlja ob tem živčni zlom. Ko greva midva na sprehod, je oblečen vremenu primerno. Ko gre z mamico, ima na sebi tri sloje več (za zihr). Ko hoče pri meni z jokom kaj izsilit, mu vedno povem, da se brez veze trudi in napreza. Mamica pa ga hitro prime v naročje.

Trije otroci, tri povsem različne zgodbe. Na srečo iz zanesljivih virov vem, da imajo vsi trije ista starša, sicer bi še v to podvomil. Tudi vzgajala sva jih pretežno podobno. Zdaj se grem pa spet malo družit z njimi, da vidim, ali bom današnji dan preživel brez večjih pretresov ali bo eden tistih mnogo bolj pogostih, ko nekaj bentim in jim želim dopovedati, pa večino mojih odličnih predlogov selektivno preslišijo.

2,078 total views, 6 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*