Bodoči starši, naj gre za tiste, ki bodo to postali prvič ali tiste, ki smo na tem področju že malo bolj izkušeni, lahko razdelimo na dve skupini: so starši, ki med nosečnostjo želijo izvedeti spol svojega bodočega otroka in so tisti, ki se pustijo presenetiti ob rojstvu. Jaz ne maram preveč presenečenj. Veliko raje vem, pri čem sem. Se že navadim na vsako misel, dokler le ni v mojo orbito poslana preveč naglo in sunkovito.

Tri nuhalne so za mano in v nobenem primeru si zdravnica ni upala napovedati, kaj lahko pričakujemo. In jih povsem razumem, ker ga lahko precej polomiš, če spol napačno napoveš. Ampak na zadnji nuhalni sem na eni fotki opazil mošnjo in lulčka pri bodočem dojenčku. Nisem kvantni fizik, ampak prepričan sem, da to napoveduje poba. Menda vem, kako to izgleda. Ampak potem so me poskušali prepričati, da je to lahko le popkovina. Kakšna popkovina neki, to je največji zaklad slehernega moškega!

Že v prejšnji nosečnosti sva se s Tjašo odločila za NIFTY test. Ker je neinvaziven, varen in predvsem ti da jasno vedeti, kako zdrav je zarodek. Naju je res pomirilo dejstvo, da je vse okej. Nisva več mlada piščančka in z leti te reči niso več tako samoumevne. Kot sladkorček na koncu pa ti NIFTY tudi pove, kakšnega spola bo otrok. Deček. Kakšna popkovina neki, mošnja in lulček! Sem točno vedel.

Z najnovejšo tehnologijo genetskega sekvenciranja je natančnost NIFTY testa višja od 99 % za tri najpogostejše trisomije, ki so prisotne ob rojstvu, in sicer Downov, Edwardsov in Patauov sindrom. Nosečnice ga lahko opravijo že od 10. tedna nosečnosti in samo iz 10 ml materine krvi, to je nekaj kapljic. Kar je bilo za Tjašo, ki ji ob samem pogledu na kri hitro postane slabo, vse prej kot zanemarljiv podatek. Spomnim se, da so takrat, ko sva pričakovala Zarjo, vzorec krvi poslali v Hong Kong. No sedaj potuje le do Zagreba, tako da rezultate testa zveš že v nekaj dneh.

Čeprav moram priznati, da mi sedaj ni bilo več pomembno, ali bo fantek ali punčka. Pa mi to le redko kdo verjame. Ko je bila Tjaša prvič noseča, sem si res želel fanta, ker sem bil prepričan, da se bova bolje ujela, da sem bolj opremljen za vzgojo pobčka. Dve punci kasneje so bili vsi tej strahovi neupravičeni, s puncami se povsem dobro ujamem. Pač bomo zdaj dobili še malega gavnarja, da bo preizkušal našo potrpežljivost. Če že mora tako biti, pa naj bo. Punca ali fant, samo da je dete zdravo.

Zanimivo je, kako se dojemanje sveta in vsega, kar ga osmišlja (moj svet je danes razumljivo moja družina) z leti spreminja. Bojda smo sedaj že v rangu velikih družin. Nikoli nisem pričakoval, da bom imel veliko družino. Že sedaj se gužvamo. Največja neumnost, ki jo občasno naredim, je ta, da se sredi dneva uležem na kavč. Da bi se malo odpočil. Pa to vse tri punce, ne glede na njihovo starost, razumejo kot urgenten poziv, da splezajo name. Vsa udobnost in počitek tega sveta tako v trenutku izpuhtijo skozi okno. Pobu bom pa brcnil žogo do bližnjega igrišča in ma da takoj steče ponjo.

Sicer sem pa slišal še eno »ljudsko« modrost: »Al fanta ni težku napravit … Sam punc se nabere.«

 

Objava je nastala v sodelovanju z GenePlanet

9,266 total views, 2 views today