Mi smo ekipa

Mi smo ekipa

Prazniki so čudovita priložnost, da čim več časa preživimo v objemu družine. Naj bo to zavedno ali ne, vsako leto, ko nastopi konec decembra, delam manj. Z leti so pač prioritete nekoliko drugačne. Manj pomembne so številke, najraje imam občutke, ki me spremljajo v družbi izbranih.

Prebral sem, da naj bi si starši podzavestno želeli, da so nam otroci v marsičem podobni. Mnogi naredijo to napako, da mislijo, da so z otrokom dobili drugo priložnost, da naj bi to malo bitje popravilo vse njihove napačne pretekle odločitve. Če sem jaz hodil na plesne, bo tamala tud. Če je bil moj najljubši šolski predmet angleščina, mora dete do tretjega leta že znati angleško abecedo. Če sem v otroštvu oboževal sadje in zelenjavo, bo otrok tudi vsejed. Ampak otrokova naloga ni, da je naša kopija. Naj živi po svoje, z lastnim tempom, naj se uči na lastnih napakah in naj piše svojo zgodbo. Še tako dobronamerni nasveti »starejših« so le to: nasveti in ne obveza. Jaz si ne želim, da bi mi bili otroci preveč podobni. Nisem vedno zadovoljen s tem, kar sem postal. Ponavadi pa. Ampak vseeno jim privoščim veliko več.

Sedaj ko so jutra bolj lenobna in dnevi bolj brezskrbni, pokličem punci v spalnico, da se skupaj valjamo po postelji. To čudovito preprosto početje jima je tako prirastlo k srcu, da med to igro ves čas vriskata. Višnja je pripravljena ugasniti risanke in se neha igrati z barbikami, če zasliši sveto poved: »Gremo se valat!« Zarja se medtem kar sama prevrača na postelji. In to je le naš trenutek, ki nam ga nihče ne more vzeti. In takih trenutkov mora biti čim več.

Otroci so zanimiva reč. Punci mi na dan pobereta kakšnih milijon živcev. Ampak tistih nekaj zavajajočih trenutkov, ko je vse zmerno okej, me njuna prisotnost pomirja. Pa dobro vem, da gre le za navidezni mir, ki je obsojen na skorajšnji propad, ampak je presenetljivo katarzičen. Gledam ti mali opici (ponavadi med hranjenjem, kajti le takrat sta resnično srečni in umirjeni, kot je tudi večina starejših ljudi), kako zadovoljni zgledata. Ali med valjanjem, ko iz njiju žari prvinska sreča. Takrat si mislim, da nekaj pa le delam prav in da je to nekaj tisto največ, kar potrebujeta.

Sam seveda nisem nič. Mi smo ekipa. Eden brez drugega smo ničvredni. Črpam energijo in moč iz razumevanja in ljubezni drugih treh. Tudi takrat, ko se ne strinjamo, se spoštujemo. Z ljudmi se ne bomo vedno strinjali. To pa ne pomeni, da drugega ne spoštujemo.

Vsak starš si za svojega otroka želi le najboljše. Ampak ne smemo jih zaviti v varovalno folijo in upati, da se jim ne bo nikoli nič slabega zgodilo. Ker sem jim bo. Ker morajo to sami izkusiti. Mi jih lahko le najbolje pripravimo na to, da vzdržijo vse udarce življenja. Bolj močno življenje udarja, bolj trmasto se dvigaš na noge. Ni ga polena pod nogami, ki ga ne bi mogel preskočiti. Ni ga izziva, ki bi bil močnejši od tvoje volje. In ni dovolj norih sanj, ki se ne bi mogle uresničiti.

Pred petimi leti nisem vedel, da v svojem življenju potrebujem otroke. Nekaj malega v sebi sem že čutil, nekaj drugačnega sem potreboval. Kdo bi verjel, da nekdo, ki je vedno mislil, da ne potrebuje nikogar, bolj kot karkoli drugega potrebuje družino. Vedno sem verjel, da sam zmorem vse. Da drugih ne potrebujem. Da me le ovirajo na poti do svojih sanj. Pa sem bil v hudi zmoti. Sam nisem bil pomemben. Sam nisem šel nikamor. Sedaj pa sem neskončno pomemben za svoje punce. Zopet se bom ponovil, tista moja najbolj zlajlana ugotovitev: Vedno ko pridem domov, me pozdravijo srečni in veseli obrazi. Očka je doma, juhu! In ni je stvari, ki bi bila zame bolj pomembna, kot je ugotovitev, da te je nekdo vedno iskreno vesel. Brez sprenevedanja, brez skrivnosti. Več kot dovolj je, da preprosto sem.

Pogosto imam občutek, da je v meni podivjan vihar čustev. Ne morem ga obvladati. Potrebujem pomoč, pa se ne upam ali ne znam prositi zanjo. Na srečo poznam ljudi, ki me poznajo bolje, kot se sam. Pomagajo mi  s tem, da so. In kako čudovite so!

 

5,126 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*