Keep calm and … keep calm

Keep calm and … keep calm

Verjamem, da sem kar čustven starš. Pogosto se mi ob pogledu na otroka, včasih že ob sami misli nanj, orosi oko in zaigra srce. Tudi jaz gledam serijo This is us in se poistovetim z ljubeznijo, tonami težav in prepirov, ki osmišljajo vsako familijo. Vseeno hitro umirim svoje misli in čustva in uberem racionalno pot.

Vsake toliko pa mi pot prekriža tudi kakšen neuravnovešen starš. S tem, da ne mislim, da svoje otroke vzgajajo kaj boljše ali slabše kot jaz. Vsak vzgaja po svojih najboljših močeh. Ampak ne moreš ob pogledu na svojega otroka omedleti. Če ti triletnik reče, da te ima rad, to še ne pomeni, da petnajst minut vreščiš v ekstazi. Tudi ga ne zmerjaš ali tepeš, ko naredi kaj narobe. Pomembno je, da otroci v nas najdejo čustveno stabilnost. Ne moremo biti starši bolj čustveno nepredvidljivi kot otroci. To ne pije vode.

Verjetno vsak od nas misli, da je njegov otrok nekaj najbolj posebnega. V naših očeh to tudi mora biti. Pomemben je le tvoj otrok, ostali pač ne. Vseeno naj bi z leti človek naredil veliko na sebi. Predvsem naj bi umiril svojo razborito notranjost. Vzkipljiv najstnik ali živčen tridesetletnik zame nista enakovredna. Ker se prvi še uči življenja, drugi pa ima že preveč let na grbi, da se ne bi naučil čisto nič.

Pred dnevi sem srečal sošolca iz srednje šole, ki ga nisem videl že petnajst let. Oba imava več sivih las, manj las nasploh, približno isto kilogramov, kar nama štejem v velik plus in skupaj imava pet malih punc. Se je že kar nabralo materiala. Med podoživljanjem srednješolskih dni sva se spomnila na veliko neumnosti, ki sva jih takrat naredila. Danes pa naju to ne zanima več, ker imava veliko pomembnejšo in odgovornejšo vlogo. Vlogo starša.

Všeč so mi čustveni ljudje. Veliko raje vidim, da človek z besedami in dejanji vedno izrazi, kaj čuti, kot pa da to skriva nekje globoko v sebi, dokler se gnev ne nakopiči in kar naenkrat povsem nekontrolirano eksplodira. Vendar je s čustvi povsem enako kot z vsem ostalim v življenju. Treba je najti pravo ravnovesje.

Tvoj otrok ni najbolj poseben človek na svetu. Tudi moj ni. Nihče pa nam ne more odvzeti pravice, da ga imamo tako radi, da nam bo kar razneslo srce. Vseeno se ne moremo »sesuti« ob vsaki malenkosti. Hormoni so čudovita stvar, če jih pravilno usmerimo. Kot najstnik si iskal dovolj pripravljeno predstavnico nasprotnega spola. Kot odrasel svoja čustva brzdaš do te mere, da ne spraviš v zadrego ali nehote kaznuješ prav tistega, ki je naslovnik te gmote čustev – svojega otroka.

Nekaj najlepšega je pogled na starša, ki iskreno in brez ovir ljubi svojega otroka. Ampak ljubezni je ogromno in med njimi se najde tudi kakšna takšna, ki ni za vse. Včasih je dovolj globok vdih. Sedem milijard nas je. Otroci se rojevajo že milijone let. Vse je kul in nič ni narobe. Razburkano morje pač potrebuje umirjenega mornarja.

 

5,367 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*