Vedno me preseneča, kako obsedeni smo ljudje z lastninjenjem. To je moja žena, moja punca, moj partner ali moj fant. To je moj otrok, moj avto, naša hiša in naš vrt. Vse mora biti naše. Če ni naše, je tako, kot da ne obstaja. Vse si želimo lastniniti. Ljudi, predmete, razmišljanja in občutke.

Bojda povprečen avtomobil 95 % časa miruje na miru. Se pravi, da je nekje parkiran, ali pred bajto ali pred šihtom ali pred šoping centrom. V vsem tem času ne opravlja svoje primarne vloge, torej te, da nas prevaža okoli. Vseeno vsak od nas potrebuje svoj avto. Še pogosteje je tako, da ima vsak polnoleten član družine svoj avto. Še nona, ki komaj lahko hodi brez bergle, ima nekje pri hlevu parkiranega zaprašenega cliota. Za tistikrat enkrat na mesec, ko mora po fasngo. Ko pa omeniš drugim pojem car sharinga, torej tega, da si po zgledu koles tudi avtomobile delimo, pa povprečnega Slovenca skoraj kap. O, to pa ne.

Če pogledamo Ljubljano iz zraka, torej uporabimo perspektivo, s katere nas opazujejo ptice, bojda 25 odstotkov naše prestolnice prekrivajo parkirišča. Eno četrtino! Meni je to bajno velika števila. Ker na površju primanjkuje prostora za ves ta pleh, so ga začeli seliti pod zemljo. Še kot študentje smo vedno napolnili vsak avto do zadnjega kotička, sedaj je dosežek, če je kdaj kdo na sovoznikovem sedežu. Zato še vedno rade volje poberem kakšne štoparje. Ker imam potem vsaj občutek, da bomo bolj izkoristili vožnjo.

Moj. Naš. Moja. Naša. Vso to mentalno ograjevanje nas duši, ne dovoli nam, da globoko vdihnemo zrak. Nekateri težko delijo še štruco kruha. Prav vesel sem, da smo v naši gasi še nekoliko za časom in če komu zmanjka jajc, mleka ali olja, ne tečemo takoj v trgovino, ampak najprej pozvonimo pri sosedih. Kot so to vedno počele generacije pred nami.

Neimenovani kitajski modrec je nekoč zapisal, da mora človek živeti po načelu pol-pol. To pomeni, da mora imeti toliko, da ima še vedno nekaj želja, ki jih želi doseči, ne pa da ima tako malo, da ga vseskozi skrbi za preživetje. Torej se moramo znati zadovoljiti, se ustaviti in uživati v tem, kar smo dosegli, hkrati pa imamo določen cilj še vedno pred očmi. Pravo ravnovesje je ključno za polno življenje.

V teh nekaj odstavkih sem povzel pogovor s tremi medicinskimi sestrami iz Centra za transfuzijsko dejavnost v Novem mestu. Medtem ko sem daroval kri, smo pač sproščeno kramljali. Tako sem danes tudi jaz nekaj dal drugim. Za nekoga to ne pomeni nič, drugemu pa lahko reši življenje. In prav zaradi tega se vse splača. Ker to ni bila le moja kri. Ampak imam to možnost, da to najpomembnejšo življenjsko tekočino delim z drugimi.

Če si nekaj le lastiš, s tem osrečiš kvečjemu enega. Če pa nekaj deliš, pa sta zaradi tega srečnejša najmanj dva.

 

4,703 total views, 2 views today