Sanjati z odprtimi očmi

Sanjati z odprtimi očmi

A nisem že prestar za sanjarjenje? Sanje … a ni zanimivo, kako drugačne so sanje takrat, ko si star 15, 25 ali 35? Kot da bi se na novo rodil in povsem preobrazil. Kot da bi zapustil svoje telo, medtem ko tvoja notranjost svobodno leti in išče nekaj čisto svojega. Vsak mora najti nekaj svojega, ne glede na to, kaj to je. Jaz sem eden tistih dolgočasnih posameznikov, ki sanjam skupaj s svojo družino.

Ravnokar sem razmišljam o tem, da z njimi preživim res ogromno časa. Od vseh ljudi, ki mi povprečno križajo pot v enem dnevu, je 90 odstotkov tega časa z mojimi tremi bejbami. Tuhtam dalje … Zakaj bi torej želel ugajati drugim, če je resnično pomembno le to, kako se imamo mi? Za druge mi je vseeno, pa s tem ne želim omalovaževati njihovega doprinosa ravnovesju sveta. Samo na naše ravnovesje nimajo resničnega vpliva. Zakaj ti je pomembno, kaj si drugi mislijo o tebi, če si pa ti za druge nepomemben? Nima smisla.

Danes je Višnja prvič sama zaplavala. Zanimiv dogodek, ko po letih oklepanja moje roke kar naenkrat svobodno zaplava okoli moje osi. Pomislil sem, da sem bil do sedaj prisoten ob vseh njenih mejnikih. Prva beseda, prvi koraki, prvi dan v vrtcu, prvič na kolesu, vse kar šteje. To so tiste največ vredne stvari, ki jih nič ne more nadomestiti.

Čeprav je ura skoraj enajst zvečer in ob zvoku skržatov in komaj slišnem pljuskanju valov vdihavam to počitniško morsko vzdušje, zraven na terasi srkam mleko. Počasi. V zadnjih dneh mi paše. Morda zato, ker že toliko časa spremljal otroka, ki vseskozi zezata kaj mlečnega. Sedaj sta to prenesla še name.

Pogosto razmišljam o tem, koliko otrok bi imeli. Vedno sem bil odločen, da sta dva za nas idealna številka. Sedaj nisem več tako prepričan. Otroka sta srečna, midva prijetno utrujena, nikoli nisem povsem prepričan, če bi poskusili še s kakšnim malim kričačem. Ali si sploh zaslužimo toliko sreče?

Vendar sem odločen, da bo naša prihodnost v vsakem primeru  vsaj tako sončna kot je večina poletnih dni na dalmatinski obali. Življenje mi je do danes veliko, veliko dalo. Veliko, veliko mi je tudi vzelo in sedaj že desetletje in pol iščem ravnovesje in mir v sebi in svoji okolici.

Nisem še prestar za sanje. Pravzaprav sem eden tistih naivnih ljudi, ki bo, kot vse kaže, sanjal celo življenje. Vsak dan sanjam, da nosim pomemben del moje mame vedno s seboj. Da jo skozi moje poteze in dejanja ohranjam pri življenju. Da skupaj še vedno sva. In potem pogledam moji punci, ki sta polni življenja, veselja in neučakanosti. Hiti se jima doživeti čim več. In tako vidim, da je moja mama vsak dan z mano. Sanje se spreminjajo. Včasih pa nas doleti taka sreča, da jih lahko živimo in se tega tudi zavedamo.

 

1,316 total views, 6 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*