Sem kar pobegnil pred vsem tem dekliškim čebljanjem. Vse tri so na kupu, spočite in zbrane in v njihovi bližini ni več prostora za konstruktivno misel. Zato sem šel v naš provizorični kabinet, ki se je pozimi preobrazil v shrambo. Pod nogami imam uteži, ki se mi jih ne da več dvigovati – povsem dovolj sta 15 in 8 kilogramski živi uteži, ki jih nosim vsak dan po štengah in iz avta do vrat. Na mizi poleg mene je robotski sesalnik, ki je svoj čas podil našega psa po hiši, pa se je v tem marljivem početju iztrošil. Obkrožajo me še vodni balončki, poganjalček, igralni center, nekakšni moški bodi spreji (za koga že se naj bi oče dveh otrok, ki se bliža 35. letu, sploh vzdrževal?), torba za iz porodnišnice, dva paketa iz Nexta, ki naj bi bila skrita pred mano in živobarvni keglji, ki sem jih ves ponosen našel v nekakšen kitajskem diskontu, pa ga punce niso niti enkrat povohale. Vseeno imam občutek, da že dolgo nisem pisal v bolj ustvarjalnih in optimalnih pogojih.

Ponavadi namreč ena vpije, naj se igram z njo. Drugo, največjo, zanima, kakšne načrte imamo za danes. Da preživimo, Tjaša, kaj pa drugega. Tretja, najmlajša, si želi le v moje naročje, da bo dosegla teh nekaj las, ki še štrlijo iz moje betice in jih bo začela v snopih puliti. In potem naj ob vsem tem še kaj napisal. Kakšen članek, morda blog, vestičko ali zanimivost. Pa razmišljam le o tem, da je že druga polovica dneva in bo kmalu na vrsti uspavanje. Vsakodnevne borbe.

Eden vrhuncev dneva je Bacek Jon pred spanjem. Koliko časa sem se boril, da smo nehali gledati tiste trapaste ponije z najbolj nerazumljivimi imeni in vlogami. Čutim, da je moja naloga tudi v tem, da vsakič, ko poslušamo zimzeleno Sveti, sveti zvezdica, to uravnotežim s tem, da glasno navijem kakšen komad od Nirvane ali Gunsov. Čeprav izgleda, da v tem uživam le jaz, je to naložba v prihodnost.

Ko sem bil mulc, sem imel He-Mana, sosed pa Skeletorja in sva po cele dneve neverjetno doživeto tekmovala, kdo je močnejši. Pa so potem prišle do naju sosedove punce, vsaka s svojo Barbiko v roki in so mi porinile v naročje nekakšnega urejenega Kena. Kljub mojim burnim protestom, sem bil pečen. Ampak to smo se igrali nekakšne družinice in domove in nakupovanja in podobne nesmisle. Že takrat sem prišel do spoznanja, da smo si fantje in dekleta precej različni.

Sedaj živim s samimi babnicami. Imamo že svojo polico Barbik in čisto vsaka od teh ima neko drugačno vlogo. Ena potuje, druga ima svojo trgovinico, meni najljubša prodaja sladoled in podobno. Najbolj pa cenim tiste igrače, s katerimi se otrok sam zaigra. In veselo po več ur skupaj podoživlja vse čudovite trenutke in vloge, ki si jih lahko zamisli Prepričana je, da je lahko njena Barbika čisto vse. Podobno kot sem bil jaz v moji mladosti odločen, da je moj He-Man nepremagljiv, je to pri moji deklini ena fit blonda s trakci v laseh in potovalno torbo v roki. Ker pa ji to krepi samozavest, jo pri tem pustim povsem pri miru, kvečjemu njena mamica se lahko priklopi.

Barbika letos praznuje 60 let, čeprav se ji ne pozna. Če jih imam jaz skoraj dvakrat manj, sem vseeno dvakrat bolj zdelan. Ali je imela Barbika kdaj kaj otrok? Pojma nimam. Ampak dvomim, preveč nasmejana je za to. Lahko si karkoli, mi pravi. Okej, ji odgovorim. Jaz sem zmatran.

Vsak otrok naj bi dnevno štirikrat več časa namenil igri kot pa gledanju risank. In sedaj računam v glavi, če se tamala dve uri že igra, pa če se bo še dobro uro, si potem zasluži kakšne pol ure risank pred spanjem, mar ne? To je eden najlepših trenutkov dneva, ko imam čas, da si naredim sendvič, če so mi zvezde še posebej naklonjene še spijem eno pivo, pogledam highlightse vseh mogočih včerajšnjih tekem in globoko zavzdihnem v spoznanju, da sem srečnež, ker me obkrožajo taka super dekleta.

Ki lahko postanejo karkoli si želijo. Jaz sem povsem zadovoljen s tem, da sem srečen z njimi.

V juniju 2019 poteka 25 % popust na celoten Barbie asortiman v vseh prodajalnah Pikapolonica po Sloveniji.

 

Objava je nastala v sodelovanju z Barbie Slovenija

6,363 total views, 3 views today