Prvi, drugi, tretji …

Prvi, drugi, tretji …

Ko se dva odločata, da bi po prvem imela še drugega, tretjega ali četrtega otroka (izjeme, ki gredo v višje številke, trenutno pustimo pri miru), verjetno upoštevajo številne dejavnike. Na enega pred tem pa nisem bil pozoren. Koliko bo posledično s prihodom novega otroka pridobil prejšnji otrok (ali njih več).

Ena najboljših stvari, ki se je zgodila za našo prvorojenko je bila ta, da sedaj ni več v popolnem ospredju. Da obstajajo druga bitja, ki potrebujejo vsaj toliko – če ne še več – pozornosti in časa. Da se mora naučiti počakati in potrpeti. Iz dneva v dan je bolj samostojna. Več stvari zna narediti sama in bolje se počuti v svoji koži. In to v veliki meri zato, ker se svet njenih staršev ne vrti več le okoli nje.

Preveč pozornosti lahko škoduje. Če smo nekomu vedno na voljo, bo to isto pričakoval tudi od vseh ostalih v življenju. S tistimi otroki, ki niso prvorojenci, je to seveda drugače. Že od prvega krika dalje se zavedajo, da so del družine, ki si jo delijo z bratci ali sestricami. To je za njih nekaj samoumevnega.

Verjamem, da je moj odnos z Višnjo danes boljši kot je bil pred prihodom Zarje. Čeprav imam zanjo manj časa, pa se o vsem pogovoriva in uskladiva. Če je treba, malo zaropotam, če to potrebuje, malo zajoka in se najdeva na skupni točki. Zame osebno, ki mi je vloga starša resnično daleč najpomembnejša, je nekaj najlepšega, kako mi Višnja preden zaspi na lastno pest in brez spodbude pove, kako zelo, zelo me ima rada in da bom za vedno njen princ. Sicer se upiram vsej tej osladnosti, ampak dobro vem, da ji to veliko pomeni in da to potrebuje. Jaz sem sicer v teh letih nucal le kakšen avtomobilček in žogo, ampak to je povsem druga zgodba, ona je punca in mora z besedami izraziti svoja čustva.

V zadnjih dneh sem zelo veliko časa preživel z otroki. Tako mojimi kot drugimi. Ker sem ugotovil, da se v njihovi družbi odlično počutim. Dovolj je, da se smejimo in igramo in smo vsi zadovoljni. Ne mislimo na včeraj ali jutri, ampak smo povsem prisotni v trenutku. V Višnjinem vrtcu sem predstavljal svoj poklic, pa sem večino časa porabil zato, da sem otroke obračal na glavo in jih metal v zrak. Po petnajst minutnem predavanju so si namreč zaslužili malo razvedrila. In jaz tudi.

Ko zvečer uspavam Višnjo, pogosto razmišljam o tem, kako že čez nekaj let ne bo več potrebovala mojega objema, da bo zaspala, mojih pravljic ali najinega glasnega smeha. Ne delam si utvar, kmalu jo bo moral osvoboditi iz svojega objema, ker bo začela iskati lastno pot. Tega trenutka se kar nekoliko bojim, ampak tudi veselim. Ko bo ona odraščala, bom moral tudi jaz. V tej smeri, da bom dovolj pogumen, da bom svojim otrokom pustil poleteti. Korenine in krila, to je vse, kar potrebujejo od mene.

Težko je izpustiti iz rok nekaj tako dobrega. Težko si je zamisliti dan, ko me moji punci ne bosta več potrebovali. Ko bosta dovolj samostojni, da bosta skozi življenje večinoma krmarili brez moje pomoči. Čeprav je danes včasih naporno, ker nimam skoraj nič časa zase, pa se pogosto opomnim, da ga bom imel kmalu še preveč. Zato danes uživam v vsakem objemu, lupčku ali nasmehu, ki mi ga namenita. Danes sem njuno vse. In tudi oni sta moji vse. Čudovit vzajemen odnos. Idilična simbioza, ki bo zaznamovala moje življenje za vedno.

 

3,725 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*