Najboljša “služba” na svetu

Najboljša “služba” na svetu

Iskreno verjamem, da živimo v najboljšem času za očete. Nič več nas ne gledajo postrani, če jasno in pogosto izkazujemo neskončno ljubezen do svojih otrok. Več se ukvarjamo z otroki, rajši nas imajo. Nič več nisi slabič, če se greš raje domov igrat z otrokom, kot pa da brezpredmetno posedaš po gostilnah in tekmuješ z naključnimi mimoidočimi, kdo jih bo zvrnil več. Danes smo lahko ranljivi, ker nam ni nerodno pokazati, da ne znamo ali vemo vsega, pa vendar za svoje male dragulje želimo le najboljše.

Ne verjamem, da so naši očetje delali stvari narobe ali da so bili slabi v svojem poslanstvu. Odraščali so pač v drugem času, ko so bila druga pravila. Danes lahko vsak očka na srečo piše svojo zgodbo. Če nočeš delati in hočeš doma skrbeti za otroka, imaš tudi to možnost. Ker je to najbolj hvaležno »delo« na svetu.

Še vedno pa se najdejo »majstri«, ki imajo za mehkužnega vsakega moškega, ki ne skriva tega, kako rad ima svojega otroka. Ker je opustil tradicionalno, izključno vzgojno in grozilno podobo očeta, katerega naloge so, da služi denar, skrbi za red v bajti in prepusti vzgojo svoji boljši polovici. Kozlarija. Veš, kdo je zame copata? Tisti, ki se ne upa izraziti svojih čustev, nekdo, ki se skriva za navideznim oklepom in si ne dovoli biti ranljiv. Najlažje je druge odmisliti. Najtežje je na njih misliti v sleherni odločitvi, ki jo sprejmeš.

Ker imamo v hiši novopečenega dojenčka, je dinamika seveda povsem drugačna. Z Višnjo skupaj spiva na zakonski postelji, v dobrem in slabem. V teh dneh preboleva virozo. Temperatura ji je močno narasla, veliko je kašljala in šmrkala. Sredi noči sva imela boje, ko bi lahko obupal in prosil Tjašo, da prevzame vodilno vlogo, pa tega nisem hotel. Odločen sem bil, da se naučim biti samostojen tudi v takih situacijah in da Višnja dobi občutek, da lahko očka poskrbi zanjo tako dobro, kot je to vedno znala mamica.

Tako sem sredi noči menjal brisače, praznil kahlice, ji pomagal z inhalatorjem in ji dal svež čaj. Držal sem jo za roko, tolažil in počakal, da zaspi. Sicer sem se nekaj ur kasneje zbudil mrtvo utrujen, ampak s prijetnim občutkom in vedenjem, da zmorem tudi sam. Ne želim biti le vzgojen, ampak skrben, zabaven, poskočen in odločen očka, ki se s svojim otrokom igra, ga uči življenja in mu je na voljo v stiski.

Ena najbolj oči odpirajočih izkušenj v mojem mladem starševskem življenju je bila, ko sem Višnjo uvajal v vrtec. S Tjašo sva se oba strinjala, da bo šlo to mogoče meni bolje od rok, ker sem na vse skupaj gledal z večjo čustveno distanco. Ampak me je srce bolelo, ko mi jo je vzgojiteljica v neutolažljivem joku trgala iz rok, ko je mala vpila za mano in je s težavo sprejela, da ne bo več vedno samo z nama. Ker sem bil z njo pri teh njenih prvih vrtčevskih korakih, danes toliko bolj cenim dejstvo, da gre v vrtec brez večjih težav, da se lahko vse pomeniva in da si predvsem popolnoma zaupava.

Zarja je povsem drugačen karakter kot Višnja, to sem opazil takoj. Zato nikoli ne ocenjujem staršev na podlagi obnašanja otroka, ampak na podlagi njihovih reakcij. Nekateri otroci so bolj hiperaktivni, drugi občutljivi, tretji povsem prilagodljivi in nezahtevni. Nemogoče in nepravično jih je primerjati med seboj. Starši smo tisti, ki moramo občutiti in razumeti svoje otroke. Naj si bodo še tako različni, so vedno čudoviti.

Danes je res lepo biti očka. Lahko sem vse, kar sem vedno bil in otroka me imata zaradi tega rada. Jaz pa njiju še toliko bolj.

 

2,724 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*