Največja razlika med prvim in drugim otrokom je v … starših. Seveda so isti, ampak so se v prvem poskusu naučili že marsikaj. Prvič sem držal dojenčka, kot da je iz stekla. Nerodno ga obračaš, poskusiš se spomniti vseh »handling« nasvetov, s katerimi so te bombardirali na vsakem koraku, neprestano paziš, da ga ne zmotiš in da mu ugajaš. Včasih sem se ga bal že pogledati, ker sem bil prepričan, da čuti moje nelagodje.
Kaj pa v drugo? Zagrabiš ga po občutku. Saj vem, saj vem, paziti moram na glavico, sicer bo pa že potrpel. Joka? Pa kaj potem, dojenčki jokajo, ga bo že minilo. Pediatrinja našteva tisoč in eno stvar, na katero moramo biti pozorni, starši pa kot najbolj suverena bitja na svetu že vse vemo. Gremo na klepet, ki je predvsem namenjen kimanju in pomežikom. Kako je dojenček? Ponavadi dobro, včasih ga malo zajebavajo krčki, sicer je pa kar zadovoljen v naši sredini.
Zakaj je torej toliko lažje kot v prvo? Ker smo starši veliko bolj sproščeni in suvereni. Ker sedaj iz prve roke vemo, da otrok ni nemogoča naloga, ampak prijetna popestritev vsakdana z določenimi pastmi na poti. S temi pastmi je pa tako, da nas le učijo. Če dojenčku ne sede to, mu bo morda ono. Če v prvo ne mara dude, jo bo mogoče v drugo, evo dudo mudo, ziher ti bo všeč. Morda pa ta rad spi na trebuhu. Na boku? Saj je vseeno, bo že našel položaj, ki mu bo najbolj ustrezal.
Pa veliko joka, spite kaj ponoči? Odvisno od dneva, včasih zelo dobro, včasih zanič. Podobno torej kot pri odraslih. Več težav imam s ta veliko, ki dolgo rabi, da zaspi, pa še potem kroži po zakonski postelji med nočnim počitkom. Sicer se pa na vsakem koraku izogibam primerjavi prvega in drugega otroka. Ona je taka, ta pa drugačna. Saj je vseeno, kdo je kakšen, ker sta dve različni osebi, ki vse zunanje dražljaje doživljata na svojstven način.
Nekdo tam zgoraj nam je bil toliko naklonjen, da imamo z drugo precej manj dela. Zaradi njunih karakterjev in najinega odnosa do vzgoje. Precej bolj zrelo jo dojemava. Otrok ni nemogoč, le naše dojemanje vzgoje je včasih povsem zgrešeno. Hipersenzibilni otroci ne obstajajo, so le taki, ki so bolj čustveni in taki, ki jih ne gane veliko stvari.
Čeprav so stvari lepo pošlihtane, redno skrbiva, da tako tudi ostane. Za Zarjino dobro urejeno prebavo uporabljamo WAYA kapljice, ker vsebujejo mikroorganizme, ki so najbolj ugodni za optimalno delovanje njenega črevesja. Za Višnjino zdravo rast in razvoj kosti pa dodava še WAYA D3 kapljice, ker vsak otrok potrebuje določen dnevni vnos D vitamina. To nam je svetovala tudi pediatrinja.
Zdaj, v tem trenutku, v petek ob 15:24 uri, obe deklini spita. Ena smrči pri Tjaši v nosilki, druga se je raztegnila čez celo zakonsko posteljo. Včasih imam občutek, da imava zdaj, ko imava dva otroka in je Tjaša ves čas doma, še več časa tudi za naju. Ampak pozor, to ima dobre in slabe lastnosti, ker se Tjaša, kot verjetno večina predstavnic lepšega spola, neizmerno rada pogovarja, jaz pa vedno omenjam, da je tišina verjetno najbolj podcenjena stvar na svetu. Dejstvo je, da sva kot starša dodelana. Lahko bi imela še ene tri, ampak jaz doma ne bom imel neplačanega zasebnega vrtca. Dve bosta dovolj. Imata ena drugo in naju. Že tako se mi prepogosto zdi, da je pri nas kar malo gužva. Ker ravno to omenjam, se je še pes odločil, da mu malo primanjkuje pozornosti. Eh, dovolj bo.
Med najinima otrokoma je res veliko razlik, kar mi je nemalo všeč. Še toliko bolj všeč pa mi je, kako sva se v teh nekaj letih midva spremenila kot starša.
Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Medis
6,311 total views, 2 views today