Včeraj, danes, jutri

Včeraj, danes, jutri

Ljudje. Smo čudni. Dolgočasni, predvidljivi, preobčutljivi, nesramni. Ljudje smo pogosto prav nagravžni.

Čeprav so otroci tudi ljudje, so še pristni in nepokvarjeni. Njih ne štejem v prvo kategorijo, ker jih okolje še ni spridilo. Žal je le vprašanje časa, kdaj bodo tudi oni skrenili s poti.

Živali so prav fajn, res pa je, da jih je doletela velikanska nesreča, in sicer, da si jih ponavadi lastimo ljudje. Pa z njimi delamo skoraj karkoli se nam zazdi. Več slabih kot dobrih stvari, se mi zdi. Seveda so izjeme, ki potrjujejo pravilo, ampak lahko bi jih imeli tisočkrat rajši.

Rastline nikomur nič nočejo, pa jih prav zaradi tega kaznujemo.

Ljudje smo res čudni. Prave pošasti, ki pustošimo po planetu Zemlja. Nič nam ni prav in vse bi radi imeli. Nikoli ni dovolj, beseda preveč nam je tuja. Še toliko bolj nam je neznana beseda zadovoljen. Dokler imamo lahko več, nismo nikoli zadovoljni. In vedno lahko imamo več.

S tem se konstantno borim. Z dejstvom, da se ne morem zadovoljiti. So trenutki popolne in čiste sreče, ki pa jo hitro dohitijo takšni ali drugačni dvomi. Želim biti še nekaj več, želim osvojiti svet. In to jaz, ki sem že osvojil srca svojih treh punc! Kako požrešni smo lahko ljudje …

Povsem razumem ljudi, ki sem jim enkrat na svoji življenjski poti povsem zmeša. To je pravzaprav pričakovano, kako naj zdržimo vse tisto, kar okolje dojema kot sprejemljivo in razumno? To lahko uspe le noremu človeku.

Torej iščemo neko srednjo pot med razumskostjo in norostjo. Sprijaznjeni z dejstvom, da kot ljudje bolj škodujemo naravi, kot pa da jo ohranjamo. Ampak zakaj bi človek bentil, če pa lahko uživa v tistih malih vsakodnevnih zmagah, ki drugim ne pomenijo nič, njemu pa vse. Zadnje dni se pogosto na otroškem igrišču družim s 70-letno mam’co in se pogovarjava o najbolj vsakdanjih stvareh. In čeprav že vnaprej vem, kako bo odgovarjala, vidim v njeni pristnosti neke vrste uteho. Skoraj je že preživela življenja, pa še vedno z veseljem igra to igro. Ni obupala. In videti je pomirjena. Torej še obstaja upanje tudi zame.

Na srečo sem z leti postal tako razumen (besedi pameten ali moder še kakšno desetletje nimam namena uporabljati v tem kontekstu), da me preteklost vedno manj zanima. Morda gre tudi za blago obliko zgodnje skleroze, ki pa sem ji sila hvaležen. V preteklosti ne morem nič spremeniti. Osvobojen teh okov grem lahko le dalje.

O prihodnosti razmišljam preveč. Rad imam točno razdelan dan brez večjih presenečenj. Vsaj toliko sem pri sebi, da ponavadi tuhtam le o dnevu ali dveh, ki sta pred mano, vse ostalo je še povsem nepredstavljivo.

Vsak dan pa se učim, kako se izgubiti v sedanjosti. Kako ji podariti največ in kako od nje zahtevati čim več. Hočem, da imava vzajemen odnos. Ne pričakujem ničesar podarjeno, ne verjamem v to, da bom za kaj neupravičeno prikrajšan. Želim si, da imam s sedanjostjo tak odnos, kot ga imata zaljubljena najstnika. Da eden v drugemu vidiva le najboljše, da so vsi ostali za naju povsem nepomembni in da sva pripravljena prečkati oceane in gore samo zato, da se spet vidiva. Hočem, da je sedanjost tako dobra, da mi ne da spati.

Ljudje smo res čudni. Vedno pa se med njimi najde kakšen prav poseben človek, ki je vreden vsega. Vsakemu od vas želim čim več teh.

 

1,409 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*