Veliko stvari se je spremenilo. Vse dni svojega mladega življenja sem spala z mamico. Potem je prišla k nama še Zarja, pa se ponoči precej glasno zbuja, tako da sta z mamico poiskali novo zatočišče. In zdaj ponoči k meni prihaja očka. Prej sem bila vajena, da sem ležala horizontalno, vertikalno, malo tako in malo drugače, z glavo na mamici ali nogami v zraku.

Sedaj pa očka pravi, da so nova pravila igre. Jaz imam svojo stran postelje, on svojo. Če me neznane sile ponoči premaknejo, me preprosto dvigne v zrak in preloži nazaj. Srečo ima, da sem med spanjem preveč utrujena, da bi se pritoževala. Prej sva imeli z mamico ponoči prižgano lučko, ta brdavs jo pa kar ugasne, ker ga bojda moti. Včeraj sem se sredi noči zbudila in sem mu naročila, naj se usede, da se mu bom ulegla v naročje, pa je samo odkimal z glavo in rekel, da ni šans, da bova kar oba ležala, ker on sede že ne bo kinkal. Prpa.

Torej kot vidiš, se je že samo na spalnem področju ogromno spremenilo. Sicer sem pa kar kul, hvala, ker te zanima. Pomagam mamici in očku skrbeti za malo sestrico, ki se mora še vse naučiti v življenju. Kdaj naj vstane, kakšne risanke naj gleda, čigave prsi so slastne in čigave le kosmata prevara … Razlagam ji, da je sedaj sredi najlepšega obdobja v njenem življenju. Nobenih obveznosti, vrtec še ne obstaja. Karkoli naredi, je simpatično. Če se pokaka, pobruha, slini, za druge je vse to top. Spomnim se, ko so to tudi pri meni spodbujali. Ah, to so bili čudoviti časi.

Najbolj me je presenetilo dejstvo, kako je vsem kar naenkrat všeč tišina. Prej smo bili glasni, zdaj smo onemele miške. Šššš, ššš, to so najbolj pogosti medmeti v naši hiši. Pa z dojenčkom moram biti sila previdna. Nežno božaj, počasi lupčkaj, kar pusti njeno dudiko, lahko se samo usedeš zraven nje itd. Vse to je zame, ki kar kipim od energije, precej dolgočasno. Ampak takšno je življenje, če te obdari tu, ti pa vzame tam.

Babica je zadnje čase veliko več na obisku. Očka ji pravi tašča in se mi zdi, da ni toliko navdušen nad tem . Ampak nam pomaga s cunjami in včasih me počuva. Sicer jima skušam dopovedati, da sem zdaj pa res že dovolj stara, da ne rabim varuške, pa me očka vedno spomni, da tečem za njim še na WC, ko sva sama doma, ker sem se počutila osamljeno. Med občutkom osamljenosti in strahom pred samoto je pa morje razlike, dragi očka!

V vrtcu je že nova sezona. Nisem več pri paglavcih, sedaj sem že pri Polžkih! Mi smo že nekje na pol poti do šole. Še parkrat grem spat in bom že dovolj velika za šolsko torbo. Čas kar leti, ko se imaš lepo. Kar zavidam mojima staršema, da imata tako čudoviti in nezahtevni hčerki. Z vsem sva zadovoljni, še najbolj pa, če smo skupaj. Pa s čokolado.

Nekajkrat sem Zarjo že peljala tudi na sprehod. Naj malo spozna svet, ne more biti vseskozi zaprta v bajti. Pokažem ji drevesa, otroško igrišče, tavajoče pse in zmedene ljudi. Ker sem velika sestrica, je moja naloga tudi to, da naredim prvi dni na tem svetu za Zarjo čim lepše. Jaz, revica, sem bila prva in se na začetku nisem mogla učiti od nikogar, ona pa ima na srečo mene.

Sem se pa v veliki meri že maščevala očkatu za njegova nova spalna pravila. Zdaj je namreč on tisti, ki me pelje zjutraj v vrtec. Prav vidi se mu, kako trpi, ker mora zgodaj vstati. Noge ga ne ubogajo, glava še ne dela, podočnjaki so vidni na nekaj kilometrov daleč. Petminutna pešpot do vrtca ga povsem izčrpa. Dragi očka, sedaj vidiš, kako je, ko ni vse po tvoje, a?

7,669 total views, 2 views today