Dva > eden

Dva > eden

Če imaš enega ali dva ni skoraj nobene razlike, je rekel. Reku, reku. Je pozabil omenit, da takrat vsak od staršev prevzame enega otroka. Da bo uspavanje sila zanimivo, ker imata ravno obraten urnik in da triletnike še ne moreš pustiti, da kar prosto letajo naokrog, še vedno te močno potrebujejo.

Če imaš dva, imaš lahko tudi tri, je rekel nekaj dni kasneje. Pa sem ga brcnil v moda. Dovolj imam njegovih »nasvetov«. Vsak otrok je zgodba zase in vsak nosi svojo zgodbo. Dva sta povsem nekaj drugega, kot je bil le eden, dela ni skoraj enako veliko, le enako veliko se ga enakomerno porazdeli. Torej ga je dvakrat toliko.

Res pa je, da smo starši sedaj že bolj izkušeni. Ločimo amplitudo in jakost joka, vemo kaj dojenčkom ponavadi paše in kaj ne. Odpočijemo si vsak trenutek, ko nam to okoliščine dopuščajo. Danes sem zakinkal za slabe pol ure na klopci na otroškem igrišču, medtem ko sem enakomerno gugal voziček, da je mala dremuckala dalje.

Veliko bolj cenim male stvari. Tišino. Toplo kosilo. Trenutek intimnosti z ženo, ki je ponavadi res samo trenutek, toliko da si dava vedeti, da sta v najinih ustih še vedno jezik in slina in da se še nisva prelevila v brezspolni amebi. Če starejša od deklet to malo postrani pogleda, ji povem, da je to bil to prvi korak tudi do njenega spočetja. Nič se ne bomo zgražali ali si zatiskali oči, tudi EMŠO pari potrebujemo trenutke, ki so le za nas.

Večino časa smo prijetno utrujeni. Kimamo eden drugemu, ker se zavedamo, da smo vsi v istem dreku (dobesednem in prenesenem, ravno včeraj se je Zarja pokakala do vratu) in da smo si ga izbrali sami. V tem primeru bi se lahko pritoževala le Višnja, ker ni bila vključena v to odločitev, a stoično prenaša novega in zelo glasnega člana družinice. Sedaj obe punci tekmujeta, katera je glasnejša. Prvih nekaj dni sem se še trudil, da ju umirim, sedaj pa mi je vseeno. Naj vaju sliši cel svet, jaz bom nekje do torka že oglušel.

Ampak se prebijamo, ni kaj. Spanca ne štejemo več v urah, ampak intervalih. Včasih so desetminutni, ko so nam zvezde še posebej naklonjene, tudi nekajurni, če pa se luna vztrajno debeli na nebu, pa se prelevijo v podajanje dojenčka iz rok v roke, za počitek pa štejemo že to, če ta velika od obeh zaspi na tvoji glavi. To se mi je dejansko že zgodilo, pa nisem vedel, da je mogoče. Usedla se je v položaj mačke in pod nemogočim kotom položila svojo glavo na mojo. Nisem imel moči, da jo premaknem, zato sem jo kar pustil tam.

Najpogosteje nas sprašujejo, kako smo. Smo, jim odgovorim. Še vedno smo živi. Če je kaj lažje? Ni, samo naša koža je že mnogo bolj trdovratna. Življenje nas tepe, kot številne druge, mi pa mu poskušamo vrniti udarec. Težava je v tem, ker sem v našem gospodinjstvu edini predstavnik testosteronskega spola (kastriran pes ne šteje), pa se raje objemamo kot tepemo. Torej govorimo (beri: govorijo) toliko časa, dokler se problem ne utrudi in gre raje nadlegovat koga drugega.

Dva sta isto kot eden, je rekel. Rad bi videl junaka, ki to spelje brez vsakršnega naprezanja. Spet sem smetar/pomivalec posode/sprehajalec psa/avtoritativna očetovska figura/popustljiva očetovska figura/Netflix je top, ker ima podnapise in tako ne budiš otroka/ljubimec brez razloga/podočnjakar/petkov večer je najlepši, ker jutri ni treba vstati za vrtec/dobrodelni klovn za vse otroke in dnevni sanjač v enem.

Dva sta več kot eden. Majke mi.

 

 

 

11,242 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*