Kdor se smeje, zlo ne misli

Kdor se smeje, zlo ne misli

Vedno poskušam biti kruto iskren, tudi v trenutkih, ko bi bilo mnogo bolje, da bi ubral drugo pot. Ker zagovarjam iskrenost, jo prenašam tudi na otroka, bolj ali manj uspešno. Sicer temu sledi tisoč in eno zakaj vprašanje, ampak to je cena, ki sem jo pripravljen plačati. Ker imam potem čisto vest in potem lahko mirno spim.

Ko me je Višnja pred kakšnim letom vprašala, ali imam lepe zobke, sem ji z nelagodjem odgovoril, da bi bila situacija lahko precej boljša. Zakaj, me vpraša. Ker se očka malo boji zobozdravnika, ji odgovorim. Zakaj se ga pa bojiš, me vpraša še enkrat. Ker sem bedak, ji odgovorim. Bom to popravil, okej? Ja, očka, mi odgovori in to je to.

Torej sem se po desetih letih odlašanja naročil na pregled. Torej sem zavestno sprejel odločitev, da popravim vse, kar je v moji moči, ne glede na to, koliko me bo bolelo. Na zobozdravnika iz mojih osnovnošolskih dni so me vezali res slabi spomini, ki so se skozi leta le še potencirali. Raje sem izkrivljal realnost, kot da sem si priznal, kako pomembno je zdravje zob. Ko pa me je v to razmišljanje usmerila hčerka, pa nisem bil več pripravljen odlašati.

V začetku lanskega decembra sem prvič obiskal dr. Beleta v Ustni medicini. Pred nekaj dnevi sva uspešno zaključila vse, kar je bilo potrebno urediti. Torej v dobrih desetih mesecih sem slabo stanje spremenil v nadpovprečno. Dolgo sem bil prepričan, da kaj takega sploh ni mogoče. Ampak prvi korak je vedno najtežji.

Danes sem pomirjen. Ne le zato, ker sem bil iskren do svojega otroka, tudi zato, ker me že pol leta zobje ne bolijo. Ne skelijo in se ne krušijo. Dobro zgledajo in to mi daje veliko mero samozavesti. Lepi nasmehi so nekaj, kar sem vedno takoj opazil tudi pri drugih.

Zobje so hecna reč. Poznam ljudi, ki v njihovo higieno ne vložijo skoraj nič truda, pa nimajo z njimi nič težav. Potem smo nesrečneži, ki drgnemo, nitkamo in spiramo, pa imamo vseeno občutek, da gre vse počasi k vragu. Moja napaka je bila v tem, da sem poskušal vse narediti sam. Ko pa sem sprejel pomoč strokovnjakov, pa je vse postalo tisočkrat lažje. In zato sem neskončno hvaležen vsem na Ustni medicini, ponosen nase, ker sem naredil prvi korak in navdušen nad Višnjinimi pogosto nesmiselnimi, a vedno iskrenimi vprašanji.

Kaj pa sedaj? Lahko bi dvignil roke v zrak, ker je vsaj v ustih vse na mestu. Ampak nekaj sem se že naučil, tako da sem ubral drugačno pot. Čez nekaj mesecev me čaka preventivni pregled, kupil sem nove medzobne ščetke in najtanjšo zobno nitko, ki doseže še tako odročne prostore (Dentoteka je 1A, vse ‘ma!). Bil bi popoln bedak, če bi poskušal še enkrat narediti isto napako.

Sedaj z Višnjo na stežaj odpirava usta in si štejeva zobke. Včeraj mi je rekla, da imam res lepe, kar mi je kar nekoliko orosilo oko. Saj vem, zakaj. Ker sem svojo hibo spremenil v prednost. In smejiva se tako naglas, da se naju marsikdo ustraši. Pa kaj potem, skupaj sva naredila nekaj, kar je še pred letom dni zgledalo nemogoče.

Vsem priporočam, da najdejo pogum globoko v sebi, ne glede na to, kaj je tista reč, ki jim onemogoča, da dosežejo ves svoj potencial. Velepomemben del mojega dela na sebi je v tem, da prepoznam svoje slabosti, jih ponotranjim in sprejmem, nato pa naredim vse, kar je v moji moči, da jih popravim. Ker nisem več pomemben le jaz, ampak mi. In mi bomo najboljši, kar smo lahko.

 

Objava je nastala v sodelovanju s Kliniko Ustna Medicina

2,540 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*