Sonce v megli

Sonce v megli

Ko se v teh meglenih jutrih z Višnjo sprehajava do vrtca, srečava veliko ljudi v podobni situaciji. Starši si z veseljem kimamo in lepo pozdravljeni, ker smo v bistvu na istem – nenaspani smo, otrok se je zjutraj lovil, ko bi se moral obleči, v garderobi preizkuša svoje okorne plesne korake. Ampak v spokojni tišini se mu nasmihamo in ga spodbujamo. Zakaj? Ker vnaša sonce v ta turobna, meglena jutra.

Vedno sem zelo cenil vzgojiteljice. V igralnici imajo skoraj dvajset otrok, dvajset karakterjev in različnih osebnosti, pa jih vseeno odlično krotijo. Mene doma utrudi že eden. Sedaj ko sta dva, sem torej utrujen na kvadrat. Zato starši malih otrok nimamo kakšnih resnih hobijev. Ker potrpežljivo čakamo, da bodo otroci toliko odrasli, da se bodo sami zamotili. Takrat bomo lahko spet telovadili/kvačkali/brali/(poljudno vstavi svojo najljubšo reč).

Kot nepotrpežljiv mladi moški so me otroci naučili predvsem tega – da se z leti vse umiri in postavi na svoje mesto. Meglena jutra minejo. Spali bomo, ko bomo pod zemljo. Tudi mrzlo kosilo je užitno, prijatelji so tu, tudi če jih ne vidimo vsak dan.

Vrtčevska jutra so simbol vsega, kar je življenje. Težko, a neprecenljivo lepo. Stresno, a zabavno. Utrujeno, a hvaležno.

Ob prihodu nove članice sem kakopak prevzel Višnjino uspavanje. Kar zanimiva reč, moram priznati. Najprej sem si moral zavestno priznati, da bom imel sedaj uro na dan manj za moje stvari in ustvarjanje. Vendar ima ta najin ritual tudi številne prednosti. Že po nekaj dneh se vidi, da se je še bolj navezala name. Med kinkanjem mi pogosto spontano reče, da me ima rada in me nepričakovano kušne. Sicer potem daje ljubčke še dojenčici Urški, ki jo drži v eni roki in Robiju iz Tačk na patrulji, ki ga stiska v drugi. Ampak se lupčkamo in se imamo radi, malo se pokregamo in skupaj ugotavljamo, kako čudovit bo jutrišnji dan. In skupaj odštevava dneve do vikenda, ko budilka ne obstaja.

Starši se pogosto sprašujemo, ali bomo lahko imeli drugega otroka tako močno radi, kot imamo prvorojenca. Pogosto dvomimo, da je v našem srcu dovolj prostora za še milijon novih čustev. Ampak z vsakim otrokom naša srca rastejo. Višnjo imam danes še rajši, ker vsak dan vidim, kako rada ima svojo sestrico in kako vneto pomaga mamici. Ker je razumela, da bo sedaj več stvari počela z očkom in ker je pripravljena sprejeti tudi bolj pobalinski pogled na svet. Manj dodelan, a bolj zabaven.

Še pred lastnim otrokom sem zelo naklonjeno opazoval prizor, ko starš pride po svojega malčka na igrišče ali ga pričaka doma in mu dete od veselja priteče v objem. Ta pristni naval čustev sem želel občutiti tudi sam. In zelo hvaležen sem, ker Višnja kot blisk priteče do mene, dvigne svoje majhne ročice proti nebu, jaz pa jo med njenim vzklikom vržem visoko v zrak. To so male zmage življenja, ki pa so vredne največ.

Winter is coming, zima se bliža. Ampak v teh čudovitih jesenskih dneh izkoriščamo sleherni sončni žarek, to neokrnjeno darilo narave, ki nas sili, da varno in predvidljivo zavetje domače dnevne sobe zamenjamo za druženje na prostem. Ampak letošnja zima že na oddaljen pogled zgleda toliko manj naporna, ker sem bom lahko stiskal s tremi čudovitimi dekleti. Tremi moji dekleti. Jure in punce. Kar naenkrat je to postala realnost, ki je čudovitejša od najbolj neverjetnih sanj.

 

4,452 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*