Ne prelomi prelomnic

Ne prelomi prelomnic

Življenjskih prelomnic se bojimo, ker lahko porušijo rutino vsakdana. Ali smo pripravljeni stopiti iz svoje cone udobja? Ljubili bi, a le če je vse okej. Ko postane težko, bi raje sovražili. Skačemo iz napačne ideologije v zgrešeno presojo kot čebele iz cvetlice na cvetko. Zdolgočaseno in predvidljivo nam je bolj všeč kot novo in neznano.

Zakaj si ne upamo narediti prvega koraka? Kdo nam preprečuje, da ogovorimo tisto res lepo deklino? Kdo nam brani, da spremenimo jutrišnji dan? V resnici nas večina živi življenje strahopetcev. Preprosto čakamo, da mine. Kako čas hitro teče, dnevi minevajo kot sekunde, nič nas več ne veseli ali žalosti. Čustva so postala tako neosebna kot emoji-ji na tvojem pametnem telefonu. Uporabljaš vedno iste, ker se drugih ne potrudiš spoznati.

Človek ne sme mirovati, sicer začne gniti. Ne sme mirovati, četudi se počuti odlično. Za skrivnim vogalom je vedno tista reč, ki jo moramo razumeti. Nasproti tebe sedi oseba, ki jo moraš spoznati. Če je ne boš, bo odmrl še en košček tebe. Življenje umiranja na obroke pa je resnično nagnusno.

Nostalgično se spominjam vseh petkovih večerov, ko smo po nekaj zaužitih pivih premlevali smisel življenja in našo vlogo na tej zemeljski obli. To je ena redkih pristnih stvari v tem brezosebnem življenju, ki nas obdaja danes. Ljudje se bojijo fizičnega dotika, ker zanj nimajo nameščene aplikacije.

Gostilne ohranjajo svojo zelo pomembno sociološko vlogo, ki jo imajo že vse skozi novejšo zgodovino. Žalosti pa me, ko vidim mlad, lep par, ki se usede za mizo in moški del tandema vzame telefon v roke in toliko časa ne dvigne pogleda od njega, da dekle po kakšnih petnajstih minutah obupa in vzame v roke še svojega. Pa se je lepo spedenela in vse, zagotovo ne zato, da bo buljila v ekran. To bi lahko počela tudi doma v pižami. Žal mi je za vse ljudi, ki so tako zatopljeni v vse, kar je interaktivnega, da zamudijo vse tisto lepo, kar ponuja realni svet.

Spet se mi zdi neumno drugim razlagati, kakšno je bilo življenje pred desetletjem ali dvema, da smo oblegali dekleta na šolskih hodnikih in jim skrivaj pošiljali zmedena, a iskrena sporočila, polna ljubkovalnih izrazov, ki jih takrat sploh nismo razumeli. A smo vanje iskreno verjeli.

Vsake toliko pa med gručo vidiš glavo, katere pogled ni usmerjen navzdol v svoj ultrapametni telefon za 1000 evrov, ampak gleda navzgor, šteje zvezde, raziskuje oblike oblakov, preučuje obraze mimoidočih in preprosto živi. Te osebe iskreno občudujem, ker so sanjači v svetu, ki jih obsoja bolj kot nečuteče robote.

Verjamem, da so to ljudje, ki se ne bojijo sprememb. Ki pozdravljajo ovire na njihovi poti, jih preskočijo in se na njih naučijo kaj novega. Verjamem, da je to nekaj, kar mi je na dosegu roke. Dokler brcam, se premikam. Nimam več želje po tem, da bi spremenil svet, sem pa vedno odprt za to, da nekaj ali nekdo v trenutku spremeni moj svet.

Ni pomota, da Will Smith v tistem pogosto citiram filmu išče srečo. Če bi čakal nanjo, se ga ne bi niti dotaknila. Oliver v duetu z Gibonnijem v komadu Sreča z razlogom išče nekoga, ki ga bo najprej očaral, da bi ga potem razočaral. Šele potem od vse sreče ne more dihati. V življenju potrebuješ dobro in slabo, sicer ne ceniš prvega in ne premagaš drugo.

Prelomnice so nujne za rast vsakega od nas. Vsem privoščim toliko poguma, da jih zavedno ne spregledate.

 

3,267 total views, 11 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*