Sveta trojica

Sveta trojica

To so naši zadnji skupni dnevi. Nisem morbiden, naša družina se bo le povečala, ampak vseeno so to zadnji dnevi, ko smo še sveta trojica. Na poti je četrti kričač, vsi se zavedamo, da se bo marsikaj spremenilo, ampak želimo pred tem še docela izkoristiti čas, ko smo Trije.

Višnja se nove članice družine verjetno še najbolj veseli. To pripisujem temu, da vidi le noro veliko novih dogodivščin in skupnega crkljanja, s Tjašo pa jemljeva v zakup tudi vse težave, ki pridejo z dojenčkom. Ampak ne, danes ne bomo jamrali. Otroci vseh oblik in značajskih lastnosti so zakon, odrasli smo tisti, ki znamo biti res bedni.

Prišel sem do zaključka, da je povsem vseeno, če ima družina enega, dva, tri ali pet otrok, samo da je srečna. Prišel sem do ugotovitve, da je povsem vseeno, če dva odrasla, ki se imata iskreno rada, nimata nič otrok, le da ne obsojata tiste, ki vseskozi govorijo le o otrocih. In kar je verjetno še pomembnejše, da tisti pari z otroki ne obsojamo tiste, ki jih iz tega ali onega razloga nimajo. Vsak naj piše svojo zgodbo.

Srečni ljudje so najlepši ljudje. Vsi poznamo kakšnega posameznika (prej posameznico, ampak pustimo te malenkosti), ki jih je nekdo od zgoraj obdaril s prelepo zunanjostjo, ki te v trenutku povsem očara. Lahko pa je tej isti osebi dal značaj, ki zaudarja daleč naokrog. In kar naenkrat ta ista oseba ni več privlačna. Zato so najlepši ljudje tisti, ki so sami srečni in isto privoščijo tudi drugim.

Za četrtega člana našega malega klana, našega drugega dekliča si želim le to, da jo prevzemata sreča in zdravje. Vse ostalo je postranskega pomena, bomo že poskrbeli za to, da bo vse tip top. Želim si srečnega in nasmejanega otroka, še eno živo bitje, ki bo vnašalo sonce v naša življenja.

Čeprav so to naši zadnji dnevi v troje, jih dojemam kot darilo. Imamo se lepo, petke vsi skupaj prešpricamo in uživamo eden v drugem, zelo veliko se igramo, se pogovarjamo in smejimo. Čeprav se bo naš svet kmalu zamajal, smo z nogami trdno na tleh, glave pa so visoko v oblakih.

Če bi imel še kaj želja, bi bil sebičen. Pogosto razmišljam, da sem neupravičeno našel tako veliko sreče in lepega okoli sebe. Potem pa se spomnim, da to ni naključje. Je posledica mojega pogleda na svet, mojih dejanj in občutkov, dejstva, da se trudim izbrskati nekaj lepega na vsakem koraku. To življenje prepozna in ceni. Preveč je sivega vseokoli nas, da bi se temu prepustil. Otroci pobarvajo naš dan in jaz sem eden tistih naivnih odraslih, ki vsakič vzame kredo v roke in barva z njimi.

Ko opazujem Višnjo pri igri, se zavestno trudim, da se nalezem njene iskrivosti in pristnosti. Včasih mi uspe, spet drugič mi spodleti po celi črti. Vendar je tistih nekaj trenutkov, ko me preveli otroška razposajenost, resnično neverjetnih. Ker kmalu pride k nam še ena mala štručka, sem eden tistih srečnežev, ki si je podaljšal vso to morje razigranih občutkov vsaj za nekaj let. Spet, srečo je treba izzivati in jo ne le pričakovati.

Ko bom velik, bom spet otrok.

 

4,979 total views, 6 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*