Kliše

Kliše

Počasi izgubljam stik z lastno realnostjo. Postajam to, kar sem vedno trdil, da ne bom postal. Predvidljiv. Umirjen. Natančen. Z leti je nekam izpuhtela vsa moja neobvladljiva strast, na katero sem bil nemalo ponosen, čeprav mi je povzročala tudi veliko težav.

Včeraj sem sestavljal omaro in jedilno mizo. Vse, kar imam od orodja, je en šraufenciger in kladivo. Bilo je več kot dovolj. In namesto tega, da bi me uspel projekt vsaj malo razveselil, me je razočaralo dejstvo, da nisem na poti do končnega izdelka naredil nobene večje napake. Vse je bilo na svojem mestu. Še pred nekaj leti bi sestavil komaj obstoječo veliko zmedo. Postal sem picajzlast. Z navodili v eni in izvijačem v drugi roki sem korak za korakom uspešno izpeljal stvar do konca.

Prav tako me vedno manj stvari moti. Še posebej tiste, na katere nimam nobenega vpliva. Čeprav verjamem, da je to tudi del neke osebne rasti, vsekakor to predstavlja še eno lastnost, ki ubija mojo mladostniško strast.

Postajam torej to, kar sem nedolgo nazaj najbolj sovražil. A je to bistvo odraščanja? Da se zadovoljiš? Da se sprijazniš s tem, da ne boš nikoli spremenil sveta? Da ti fotr ne gre več toliko na živce? Da razumeš napake mladih, ker se šele učijo življenja? Da si pripravljen pojesti govejo župco, če jo pa jejo vsi okoli tebe?

Čeprav je bila moja mlajša verzija polna napak, mi je prirasla k srcu. Tudi ta bolj umirjen življenjski slog me praviloma ne moti. Pač iščem najboljše v vseh svojih agregatnih stanjih. Popivat se mi ne da več, ker regeneracija traja predolgo. Zaradi drugih se ne razburjam več, ker niso pomembni za kvaliteto mojega življenja. Slabe hrane se izogibam, ker jo vedno težje prebavim. Zadihan se že po nekaj kilometrih teka.

Še pritisk mi je padel! Ko sem nazadnje dal kri, me je zdravnica pohvalila, kako v redu je, povsem po reglcih. Pa je na mojem kartonu vedno opomba, da sem ga imel 13. novembra 2013 kar 167/95! Sedaj sem pa postal zgleden. Fuj pa zglednost!

Torej sedim v tej poletno sparjeni sobi pred računalnikom in razmišljam o tem, kakšen je ta novi jaz. Glede na to, da sem pripravljen na življenje pogledati iz več zornih kotov, imam na razpolago tudi več perspektiv, kar je odlično. Ena teh mi govori, da je čisto vse v redu, če sem jaz v redu. Ko sem jaz v redu, lahko poskrbim za to, da je tudi kdo drug v redu. In tako vzpostavljamo krog »vsi smo mi v redu« ljudi, kar je super reč. Manj nepredvidljiva, manj strastna, a zato toliko bolj polna.

Čeprav sem vedno pričakoval, da bo moje življenje drugačno, počasi ubira neke preverjene smernice. Kot vse kaže torej ne bom prvi, ki bo pretental staranje ali prelisičil odraščanje. Skupaj z vsemi drugimi sem na tej počasni ladji, ki komaj opazno pljuje po umirjenem morju, srkajoč mrzlo pivo in s prijetnimi spomini na burno mladost.

Ki pa ni nič v primerjavi s to čudovito sedanjostjo, ki obeta še bolj počasno in klišejsko prihodnost, ki jo bodo sestavljali pikniki v senci, potomec ali dva, nedeljske južne, sestavljanje omar in priznanje na gasilski veselici.

Nihče ne prelisiči življenja, sčasoma se ga le resnično naučiš živeti.

 

3,497 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*