Umetnost lenarjenja

Umetnost lenarjenja

Več let sem imel slabo vest, če v določenem obdobju nisem veliko stvari počel. Ali sem bolj malo delal za šiht, ali bolj malo telovadil, morda nisem nič uredil v hiši, kakorkoli že. Če sem podnevi gledal v zrak, tega nikoli nisem počel brez slabega občutka. Vedno sem verjel, da moram narediti čim več in da so tisti, ki veliko in znajo počivajo, preprosto leni do obisti.

Ampak nič več. Sedaj imam sposobnost, da se uležem sredi dneva na tla v dnevni sobi in preprosto čakam, da gredo minute in ure svojo pot, medtem ko jaz razmišljam o sladkem ničemer. Ena misel gre tja, druga zamisel se pojavi pa isto sekundo izgine, tretji občutek me objame, pa takoj popusti. Sem kot nekakšen medij za vse, kar se dogaja v moji okolici in me osmišlja. Ampak lenarim brez slabe vesti. Ker se zaradi tega počutim bolje.

Pregorevanje je resnično in vseprisotno. Žal je tako, da v veliki večini primerov pregorevamo na šihtu, pa ravno tam ne bi smeli. Dejstvo je, da nam sodobna družba narekuje, da ne moreš nikoli imeti dovolj denarja, zato delamo toliko časa, dokler se ne iztrošimo. Ampak koliko sploh potrebujemo?

Lenarjenje je svojstvena umetnost. Najbolj srečni so tisti ljudje, ki so sposobni odklopiti svoje misli v vsakem trenutku dneva. Najbolj nesrečni so zame tisti, ki ponoči ne morejo spati, ker razmišljajo o tem, kaj vse morajo jutri narediti. In pojutrišnjem in dan potem in tako dalje. Začaran krog nesrečnih občutkov, ki človeka le bremeni.

Carpe diem ali izkoristi dan me ne nagovarja v smislu, da v določenem dnevu ali trenutku naredim čim več, ampak da naredim malo stvari, ki pa me neskončno osrečijo.

Ne spomnim se dni, ki sem jih cele dneve preživel na šihtu, barvito živo pa se spominjam tistih spokojnih dni, ki sem jih preživel med igro z malo. Nič posebnega nisva počela, malo sva se lovila, podila, valjala po tleh, se skrivala in popoldne je kar nekako minilo.

Pogosto se ujamem med dvema poloma – eden teh me vztrajno opozarja, da lahko dosežem veliko več in da ne smem opehariti življenja, drugi pa me spodbuja, da uživam v uživanju. Če sem se dolgo boril med obema skrajnostma, se sedaj zavedam, da mi enkrat paše lovljenje nedosegljivega, drugič pač pa le to, da dvignem nove v zrak in si odprem pivo. Oboje sem jaz. Razlika je le v tem, da sedaj tudi lenarim brez slabe vesti.

Včasih je moj dan potreboval urnik, danes moj četrtek ne potrebuje nobenih načrtov. Ponedeljek, sreda in sobota tudi ne. Načrti so precenjeni. Vizija tudi. Prihodnost je vsem neznana. Včasih preprosto moraš izkoristiti trenutek. Najbolje ga izkoristiš takrat, ko ne počneš nič pomembnega, ampak preprosto uživaš v družbi najbližjih.

Što manje znam, to se bolje osječam, so pred leti prepevali Elemental. Ignorance is bliss, pravi drugi rek. Kdo sem jaz, da se trudim preusmeriti tok vesolja. Naj me ponese, kamor se je namenil. S tem si ne mislim obremenjevati moje vedno bolj sive glave. Life is good, voda vre, je rekel Ali-En.

 

2,886 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*