Čeprav je naša gasa pretežno upokojenska, moram priznati, da se nadpovprečno dobro razumemo. Če nam zmanjka soli ali olja, grem do soseda in ne tečem v trgovino. Če potrebujem luknjo v steni, ima prvi sosed vso potrebno orodje. Če moram nekam skočiti in mora kdo za kakšno minuto popaziti na malo, brez težav najdem prostovoljca. In to je zame bistvo dobrih sosedskih odnosov, ne pa da se vsak zapira v svojo hišo in upa, da nikogar ne sreča.

Pred leti smo začeli s prijetno tradicijo. Golaž in roštilj za prvi maj. Dobimo se pred hišami, en sosed priskrbi velik kotel, nekateri sekljajo čebulo, drugi pečejo, tretji pa poskrbimo za dobršno mero partizanskih pesmi. In sedimo pred vrati in čamimo in kramljamo in se smejimo. Skupaj taki, ki imajo že krepko prek osemdeset let in taki, ki so šele dobro shodili.

Vsi tej stand up nastopi »Na žaru« mi niso niti približno tako všeč, kot pa čevapi na žaru. Tudi klobasic, hrenovk in pleskavic se ne branim, rad imam popečene bučke in malo mlade čebulice. Prisegam na plinski žar. Najmanj dela in packarije. Ampak tisti omamni vonj, ki prepoji ulice, mmm …

In vse to je zame bistvo prihajajočih, ležernih dni. Po duši sem hedonist, tako da verjamem v počitek in spontano zavračam delo. Zakaj ne bi spil mrzlega piva, če me pa tako lepo nagovarja v hladilniku? Celo zimo sem hrepenel po dneh, ko se bom lahko z malo zopet podil po igrišču, ker sva obdelala že vsak kotiček bajte. Višje, oči, višje, zavpije med guganjem. Poglej, očka, znam že sama, ponosno pripomni, ko spleza na vrh gugalnice.

Starejši kot sem, lažje sprejemam človeško raznolikost. Pravzaprav jo pozdravljam, ker bi bil svet poln takih in drugačnih Juretov zame neprebavljiv. Vedno lažje dojemam to, da so raznolika mnenja sol življenja. In vsi dobro vemo, kako neokusna zna biti hrana, če ni primerno soljena. Spet, če jo daš preveč …

Zato se veselim dni na terasi. Ko le posedaš in je vse čisto prav. Kot stari čika na samotnem, robinskonskem otoku v osrčju Dalmacije, prisegam na siesto in ohlajeno pijačo. Neskončno poletje nam ponuja mnogo več, kot smo vajeni. Spet je na nas, da to tudi izkoristimo.

Nič ni narobe, če se nenapovedani oglasite pri sosedih. Postali smo tako ozkogledi, da nas vse iztiri. Zvonec na hišnih vratih, obiski, naključen pozdrav ali nasmeh. Človek ni ustvarjen za to, da miruje med štirimi stenami. To že tako ali tako počne pozimi, ko je premrzlo, da bi ždel zunaj. Poleti pa preprosto mora izkoristiti vse, kar mu narava ponuja.

Pogosto se zalotim, ko sanjarim, ali bo kdo v bližnji prihodnosti izumil napravo, ki bo sproti zapisovala misli. Da mi ne bi bilo treba posedati doma, medtem ko to pišem, ampak bi to lahko počel na sprehodu, v bazenu, na pijači s prijatelji, kjerkoli že. Nekateri smo pač rojeni sanjači. Drugi so odločni realisti, pa nisem prepričan, da jim je zaradi tega kaj lepše in lažje.

Poletne romance so tiste, ki nas spremljajo najdlje. Strast pride najbolj do izraza v vročih in soparnih poletnih večerih. Nevihte so najlepše poleti. In poletja brez žara, hrane, piva in predvsem dobre družbe sploh ne bi smelo biti.

 

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem mimovrste=)

 

6,310 total views, 2 views today