Tudi prihranki gredo skozi želodec

Tudi prihranki gredo skozi želodec

Veliko novih stvari pri starševstvu sem pričakoval, nekatere so me tudi presenetile. Verjetno pa nobena bolj od tega, koliko lahko tako malo dete poje. Pa je majhna punčka! Ampak to je utelešeni termit, počasi bom moral skrivati hrano. Lačna je, ko se zbudi, ko ji je dolgčas, ko se igra, ko gleda risanke, pravzaprav ni trenutka, ki ga ne bi znala povezati z lakoto. V najbližji pekarni mi bodo s tem tempom kot prvemu podarili kartico zvestobe, saj so prepričani, da ima naša družinica vsaj osem članov.

Glede na to, da sem bil okrogel in velik fant, sem nekaj mlel vsak ljubi trenutek dneva. Sedaj vem, zakaj nismo imeli denarja za karkoli drugega, kot pa za hrano. Ne le ljubezen, tudi prihranki gredo skozi želodec. Zato sem bil toliko bolj vesel dejstva, da so nas Ljubljanske mlekarne pozvale, če bomo preizkusili njihove nove sadne skutice. Kajti dobili smo jih ogromno na dom. Dostava hrane na dom je vedno eden najlepših občutkov.

Veliko skutic poje mala, še več jih jaz. Ona prisega na tiste z okusom jabolka in hruške, jaz pa – kot velik ljubitelj risanke Banananjam še vedno verjamem, da so mišice in banane neločljivo povezane – najraje pohrustam skutice z okusom banane. Skutice Muki Mu odlikuje to, da imajo manj sladkorja, arome so povsem naravne in so brez barvil. Obenem pa so narejene iz svežega mleka slovenskih dobaviteljev, vsebujejo velik delež sadja in so obogatene s kalcijem in vitaminom D3.

Seveda je skoraj nemogoče slediti malčku, ki se počasi, a vztrajno bliža svojemu tretjemu rojstnemu dnevu. Poganja jo nekakšen vražji motor, ki ga odrasli pač ne dohajamo. Zato me na nek način ne bi smelo čuditi, da poje tako veliko, če pa tako veliko kuri. Kot otroka so me učili, da moram veliko jesti, če hočem biti močan. To sem vzel celo nekoliko preveč resno, sedaj v zrelih letih pa se poslužujem bolj uravnotežene prehrane.

Vedno me je bilo iskreno strah dejstva, da ne bo mogel slediti otroški energiji. Tisti, ki skače zdaj levo zdaj desno, v tem trenutku je navihana in razigrana, le nekaj sekund kasneje je povsem vražja. Otroci niso nikoli pri miru. Nič ni bolj sumljivo pri otrocih kot tišina. Prav zaskrbljujoča je, ker veš, da so nekaj ušpičili. Vedno sem si želel, da bom dovolj agilen, da bom razigranemu otroku vsaj do male mere enakovreden.

Odkar sem fotr, vedno pogosteje razmišljam o svoji mladosti. Kakšen otrok sem bil, kaj me je osmišljalo. Želim si priklicati v spomin čim več pozabljenih trenutkov in anekdot, pa se spomnim le tistih malo bizarnih.

Ko sem bil star kakšna štiri leta, sva šla z mamo v trgovino. Zapičil sem si v svojo malo glavo, da si zaslužim napolitanke, mama pa mi je zagotavljala, da imamo doma že odprte piškote. Kot da ni hotela razumeti, da je med napolitankami in piškoti morje razlik. Zato sem kar tam sredi trgovine spesnil preprosto pesmico o tem, kako je moja duša prazna in kako bom mamici kupil flašo vina v zameno za ene boge napolitanke. Drugi odrasli so jo začeli sumljivo gledati in ovohavati, da bi preverili, ali je kaj resnice v mojih verzih, jaz pa sem dobil svoje napolitanke samo zato, da sem utihnil. In tako je bil Jure sit in mamica cela.

Nauk te zgodbe je preprost – otroci so lačni in starši jih ne razumemo. Otrok joka, če ga kaj boli, je lačen ali zaspan. Odrasel človek pa je siten, če ga kaj boli, je lačen ali nenaspan. Skoraj nič se ne spremeni, vedno smo otroci, tudi če smo ujeti v odraslih telesih.

 

3,567 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*