Še en dan očetov, na katerega so vsi pozabili

Še en dan očetov, na katerega so vsi pozabili

Danes ni le praznik vseh Jožefov, Jožic, Jožetov, Joškotov in Jožef, ampak je v veliki večini evropskih držav tudi dan očetov. Prav rad bi videl tistega junaka, ki mu je danes kdo čestital za očetov dan. Seveda je materinski dan nekaj, kar obeležimo z rožicami, lepimi nasmehi in besedami, obiski predstav in koncertov ter dobrih kosil, dan očetov, eno najbolj zapostavljenih obeležij današnjega dne, pa gre prepogosto kar mimo nas.

Vsak srečen otrok bi znal s takšnimi ali drugačnimi besedami ali mimiko telesa razložiti drugim, da ima svojega očka hudo rad. Pravzaprav si sploh ne predstavlja dneva brez njega. Spet smo še vedno porinjeni na stranski tir. Če si ženske upravičeno želijo enakopravnosti na vseh področjih, pa je le redko oseba tako stigmatizirana, kot je v določenih primerih oče.

Pa dober očka še zdaleč ni samoumeven. Ta pojem se je v zadnjem času bistveno spremenil. Danes je očka čisto vse, kar je mamica, le jošk s slastnim polnilom nima. Zato je skrajno nepravično, ko skupine mamic na določenega očka še vedno gledajo kot na osebo, ki se sicer trudi, pa brez njihove pomoči ni sposobna sama za otroka poskrbeti za več kot dve uri.

Zato očiji, tatki, očetje, fotri, očkati, kosmatinci in vsi ostali, ki ne počnete drugega, kot da v eni roki držite pivo, v drugi pa daljinec – nekdo vas ceni. Ceni te tvoj otrok in to ti pokaže vsakič, ko priteče v tvoj objem, ko se zvija od smeha med žgečkanjem, ko skupaj skačeta po lužah ali tečeta v krogih, ko se naglas smejita ali ko ga potolažiš, ker si je opraskal koleno. Žal je z očetovstvom prepogosto tako, da se drugi nanj spomnijo le, ko je slabo. Dober očka mora potrditve iskati v drugih stvareh in predvsem pri mlajših.

Vedno sem bil mnenja, da je največja potrditev za odraslo osebo, če ga imajo radi otroci in živali. Ker čutijo in niso preračunljivi. Na dan očetov, ki je za veliko večino le 19. marec, za nekatere pa nič več kot Jožefovo, se je lepo spomniti tudi na tiste, ki v sebi nimajo materinskega nagona, pa se vseeno vsak dan in na vse pretege trudijo, da so najboljši starši, kar sploh znajo.

Ljudje smo požrešni. Hočemo vedno in še vedno več. Nikoli nismo zadovoljni, vedno smo prepričani, da je naše življenje polno le v primeru, če je nasičeno z materialnimi dobrinami. V resnici pa je čisto vse, kar šteje, ponavadi tisto, kar zvečer stisnemo v svoj objem in skupaj beremo pravljico. Že stokrat isto pravljico, ki pa je za male poslušalce vedno tako zanimiva, kot da gre za najbolj razburljivo stvar na svetu.

Kaj ali kdo je očka?

Mene nič ne boli bolj kot dejstvo, če sem dalj časa od doma. Vsaka minuta in ura, ko nisva skupaj s tamalo, se mi zdi docela izgubljena. Gre predvsem za trenutke notranjega boja, ko v sebi premlevam in razporejam svoj urnik in prioritete tako, da je Višnja čim pogosteje na prvem mestu. Mnogi bodo mnenja, da to ni nič drugega kot razvajanje, pa mi je za to čisto vseeno. To ne počnem le zanjo, ampak v enaki meri tudi zase.

Pozornosti, ki sem jih bil deležen na dan očetov, so bile naslednje: ljubeč pogled, objem, sramežljiv poljub na lička, tisoč in en vzklik »očka, očka«, skupno umivanje zob in potegavščina ali dve. In to je čisto vse, kar potrebujem.

 

8,273 total views, 8 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*