V iskanju ravnovesja

V iskanju ravnovesja

Kakšno pa je ravnovesje v tvojem življenju? Je vsega ravno prav, nikoli preveč, nikoli toliko, da ne bi želel še več, nikoli tako malo, da bi te skrbelo, ali boš preživel? Zakaj se nikoli ne zadovoljimo? Zakaj se nismo sposobni za trenutek ali dva ustaviti, vdihniti, pozabiti na šiht, skrbi, kruljenje v želodcu in jutrišnji dan? Zakaj ne znamo odgovoriti na vprašanja, ki se začnejo z zakaj?

Ravnovesje v življenju je najpomembnejše. Vedno in na vsakem koraku, pri vsaki stvari. Če postaneš požrešen, pozabiš na svoje korenine. Če si vsak dan lačen, je tvoj um mračen. Ko prideš v stanje ustaljenega in mirnega bivanja, se ga moraš zavedati in čim dalj obdržati.

Najlažje vse to opazuješ pri malemu otroku. Nekaj časa te tako jezi, da imaš občutek, da ti bo razneslo glavo, takoj zatem pa te tako razveseli, da se za trenutek ustrašiš, da ti bo razneslo srce. Vedno vzdržujejo ravnovesje med norostjo in vzhičenostjo, vseskozi zahtevajo tvojo pozornost in tako poskrbijo za to, da življenje ne postane monotono.

Ali imaš tudi ti včasih občutek, da si se rodil v napačnem času? Bolj kot poskušam razumeti ta naš svet, manj mi je jasno. Pomembne so stvari, ki so minljive, spregledane so tiste malenkosti, ki bi nas morale držati pokonci. Nasmeh, objem, večerni sprehod, dežne kaplje, ki udarjajo ob okensko polico. Za stvari, ki jih ne moremo prijeti v roke, sploh nimamo časa. Stvari, ki jih čutimo, so razvrednotene, ker nam ne nudijo nič banalnega (beri denar, cote, nov avto in podobne reči).

V iskanju pravega ravnovesja se pogosto izgubim.

Še vedno so mnogi prepričani v to, da mora imeti njihovo življenje »višji« smisel. Nekateri verjamejo, da ne smejo jokati, ko pa drugi pričakujejo, da bi se morali smejati. Za nekaterimi nasmehi pa je skrito toliko bolečine, da bi te moralo zaboleti že na prvi občutek.

Nekaj je to, kar pričakuje družba od tebe, nekaj povsem drugega pa to, kar potrebuješ ti.

Zakaj bi potem ves dan vsak dan skrbel za to, da zadovoljiš potrebe družbe, če ob tem vedno potlačiš želje, ki živijo v tebi. Tiste, ki te razveselijo in poživijo. Šele ko se osvobodiš občutka ugajanja, popolnoma zaživiš. Ravnovesje najdeš na pol poti med tem, kar je družbeno sprejemljivo in svojimi najbolj izprijenimi sanjami. Tako kot ne moreš živeti le slednje, se niti pod razno ne smeš podrediti vsesplošnemu ugajanju.

Pogosto imam občutek, da vseskozi pišem o podobnih temah z drugimi besedami. Dejstvo je, da bi lahko ugajal večini s tem, če bi bentil o stavki, o političnih trenjih ali bi jamral, kako težko nam je. Pa nimam občutka, da je tako hudo. Vsaj mi se imamo kar fajn. Zato bi bil hinavec, če bi razpravljal o temah, ki zaposlujejo moje možgančke nekaj minut na dan, če pa ostale sekunde, minute in ure dneva razmišljam le o tem, kaj je življenje, kako ga zaužiti s polno žlico, kako ga živeti in ne le preživeti in zakaj so naša življenja tako drugačna, v svojem bistvu pa so si tako podobna.

Vsak ima svoje težave, svojo definicijo sreče, žalosti, veselja in bolečine, vsak ima svojo zgodbo in nekje med vsemi temi zablodami se skriva tudi moja zgodba. Tukaj nekje blizu je tudi tvoja. In njena. In njegova.

Svojo zgodbo pišeš le ti. Samo od tebe je odvisno, ali bo postala uspešnica, ali pa se en ceneni roman, ki še za na sekret ni dober.

 

5,251 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*