Stare sablje

Stare sablje

Ko sem bil star osemnajst let, smo vsak dan zunaj nažigali basket. Vsak dan, brez izjeme, še pozimi smo kidali igrišče. Ko pa je prišel na igrišče kakšen trideset plus letnik, smo bili prepričani, da nas ta penzionist v razvoju ne more premagati. Danes sem jaz ta penzionist. Danes sem za te skoraj dvajsetletnike živi fosil, ki se komaj premika in se mu nič ne da.

Ko se pogledam v ogledalo, se je marsikaj spremenilo. Lasje se redčijo in sivijo, okoli oči so se pojavile neke obstoječe gube (smejalne, majke mi), že to, da še nimam očkovega trebuščka, je zame svojstven dosežek.

Idealna lepota mi ni všeč. Lep obraz, izklesano telo, vse to mi je postalo kar nekako odbijajoče. Čeprav cenim lepoto v vseh stvareh, jo ne poveličujem pri mladih. Sedaj je čas, da ste lepi, še lepši. Sedaj je čas, da stremite po vsem. Sedaj ste neuničljivi. Ampak to ni več zame. Mlada lepota je v svojem bistvu le to – mlada. In kot taka me ne zanima več.

Bolj všeč mi je zdelano. Kakšna strija tu, gubica tam, malo muffin topa in podobno. Sledi življenja pa so mi zelo všeč in ne bežim od njih. Zakaj bi se človek zagledal v dekle, če pa lahko svojo pozornost nameni ženski.

Čeprav se moje telo počasi, a vztrajno spreminja, so nekatere stvari še vedno ostale enake. Še vedno imam libido mladega kunca. Gre le za to, da že petnajst let lovim isto zajkljo. Hodim za njo in ji razlagam, kakšne negativne posledice imajo lahko polna jajca za moje (in posledično njeno) psiho stanje. Čeprav se staram, se starava skupaj. To mi je zelo všeč. Zasluživa si eden drugega, skupaj se prebijava čez vse.

Trideset nekaj letniki smo top. Dovolj imamo, da si precej privoščimo, še zdaleč ne dovolj, da ne bi sanjali. Naše sanje se pogosto udejanjijo v družini. Ko se vsak jutro zbujaš v objemu dragih, ti nič drugega ni več pomembno. Briga me za tvojo sobotno jago in nedeljskega mačka. Nimam časa za to, ker je vsak dan, ko nimam moči, da se igram z otrokom, docela izgubljen.

Nikoli se nisem počutil bolj privlačnega v očeh drugega bitja kot takrat, ko me lepo pogleda moja mala. Takrat prideš do spoznanja, da življenje poskrbi za vsakogar. Ko te začnejo zapuščajo vizualni čari, to več kot nadomestijo čustva, ki te obnorijo, ko v rokah držiš novo ljubezen svojega življenja.

Zato se ne boj staranja. Včasih sanjavo razmišljam o čudovitem dnevu, ko me bo (če mi je to usojeno) eno malo navihano bitje poklicalo dedi. Komaj čakam.

Do takrat se trudim, da je vsak naslednji dan najlepši. Včasih je težko, še posebej v teh temnih in zasneženih dneh, ampak vztrajam. Pogrejem se s tavelko, poigram s tamalo in vse je nekoliko lažje. Za eno starino se kar v redu držim. Z neprikrito naklonjenostjo se spominjam svoje mladosti. Ko je bilo življenje neštetokrat lažje, pa me je vsaka malenkost iztirila. Sedaj cenim malenkosti, ker mi pomenijo največ.

Sedaj sem bolj počasen, okoren in utrujen, ampak srečen. Vedno sem si želel le srečno življenje. Tako da je to staranje kar okej.

Včeraj sem si pred spanjem oblekel dolge gate in si obul štumfe. Še nekaj let nazaj je bilo zame to povsem nepredstavljivo. Sedaj pa mi ne paše, če me zazebe v ledvicah ali prste na nogah. In tako je čisto prav.

 

3,862 total views, 4 views today

One Comment

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*