Misli zimskega večera

Misli zimskega večera

Kako veš, da se zima počasi bliža koncu? To ni datumsko ali vremensko pogojeno, ampak je dovolj, da spremljaš odzive ljudi. Ko kar naenkrat postanejo vsi tečni, ko jih vse zmoti ali boli, je to najboljši indikator, da jim meseci teme že presedajo. Kaj hočemo? Daljše dni! Kaj še? Toplejše vreme! Kaj še? Več sonca! Še, še, ne nehajte zdaj … Pa sedenje na terasi! Pa mrzlo pivo! Pa sladoled! Pa nočemo več bejb v zimskih bundah gledat, ker vse zakrijejo, dovolj imamo tega, zmešalo se nam bo!

Torej vas razumem, ste v izredno občutljivem obdobju. V dneh, ko imamo še moški PMS. Še nekaj tednov bo treba potrpeti in bomo lažje zadihali, obljubim. Pred dnevi sem fasal angino. Ne vem kje, kdaj ali zakaj, ampak imam osumljenko, ki je velika dobrih 95 centimetrov, pa ji tega seveda ne morem zameriti. Ko sem ležal doma – sumil sem, da je bila to tudi moja smrtna postelja in sem se v glavi že poslavljal od prihodnjih doživetij in zanimivih izkušenj -, sem največ utehe videl prav v svojemu otroku. Ker je, povsem spontano in po svojih najboljših močeh, skrbela zame. Nekajkrat na dan mi je prinesla termometer in toplo limonado. Še pogovarjala se je z mano nekoliko bolj potrpežljivo. In v vsem tem sem videl največ dobrega.

To je tista moja preprosta mantra, ko se na vse pretege trudim, da najdem nekaj lepega tudi v težkih trenutkih. Čeprav je težko. Zakaj, kurca, pa ne bi še jaz jamral večino časa? Nergal, pljuval, obrekoval in kritiziral? Zakaj se sploh trudim razbiti sivino vsakdana?

Vedno nekako pridem do spoznanja, da je neskončno veliko ljudi v veliko težji situaciji, kot sem sam, pa živijo, preživijo in uživajo v življenju. Bil bi hinavec, če bi se potem smilil samemu sebi zaradi spregledljivih malenkosti, kot so tečen sosed, grda beseda, izsiljevanje v križišču ali počasen kelnar. Če kaj, sem se vedno trudil, da nisem hinavec. Nikoli mi niso bili všeč.

Mimogrede, drage dame, kako veste, da je vaš partner prebolel bolezen. Ker ne zna izražati svojih čustev, morate biti pozorne na druge stvari. Dva kazalnika izdata vse: ko je lačen in potreben, je tudi zdrav. To je vse, kar nas osmišlja.

Tema se počasi poslavlja in umika svetlobi. Dobesedno in figurativno. Moja želja je, da se pomlad ne pojavi le na koledarjih in na vrtu, ampak tudi v srcih ljudi. Preveč časa namenjamo povsem nepomembnim rečem, jim dovolimo, da nas povlečejo k tlom, namesto da bi jih zatrli v kali.

Danes smo imeli mini fešto, ker sem prebolel bolezen. Kupil sem Coca-Colo, čips, dvoje piškote, pico, slanike in domače pivo zame in za mojo drago ter kinder jajček in Pepeta pliškota za malo. Ker sem med to vsiljeno gladovno stavko izgubil tri kilograme, sedaj proslavljamo trenutek, ko se trudim, da jih dobim nazaj.

Opažam tudi, da vedno več blogerjev spreminja svojo primarno vlogo. En dan so blogerji, drugi dan vlogerji, tretji dan nekakšen hibrid med obema in podobno. Pa jih povsem razumem. Živimo v tako hitrem tempu življenja, da so ljudje pripravljeni le še pogledati nekaj sekund videa in je to nekako to, kdo pa še bere. In velikokrat sem že slišal pobude v tem smislu, zakaj se tudi mi kdaj ne posnamemo. Moj odgovor je vedno nekaj podobnega temu: ne želim, da drugi spremljajo naš vsakdan, ker ni nič posebnega. Tudi sam ne gledam drugih, meni je to na smrt dolgočasno. Ne zanima me, kako ljudje, ki jih ne poznam, nakupujejo, se jokajo, igrajo ali sprenevedajo, da nimajo pojma, da jih kamera snema. To je za neko drugo publiko in druge ljudi. Jaz še vedno pišem, ker je to edino, kar mi je resnično všeč. In dokler lahko, bom vedno delal le to, kar imam rad.

Vsak dan se trudim, da mi nihče ne ukrade veselja. Ne dopustite nikomur, da ukrade vašega veselja. Vedno ga nosite v sebi, samo ne pozabite ga malo pobožati, pockrljati in razveseliti.

 

3,160 total views, 12 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*