Nekje tam zgoraj

Nekje tam zgoraj

Nekje tam zgoraj, kamor nihče ne pogleda. Zavidam Ljubljančanom, ker imajo toliko prelepih skritih kotičkov, spet po drugi strani pa jih večina kar spregleda. Tudi v Tivoliju večina ljudi ne gre dalje od čolnarne. Čeprav je pravi dragulj prav na vrhu hriba, skorajda skrit v varnem zavetju gozda.

Priznam, za Švicarijo tudi sam do nekaj mesecev nazaj nisem slišal, čeprav so tam leseno gostišče ob vznožju Tivolskega vrha odprli že leta 1835. Ime Švicarija se je prijelo zaradi njenega videza. Kot navaja etnolog Damjan Ovsec, so njeno odprtje pospremili z naslednjimi besedami: “Pet minut od centralne pošte, na koncu senčnatega drevoreda, leži nad mestnim Tivolskim gradom v gozdu velika terasa s krasnim razgledom na mesto, izborni restavrant, najbolj priljubljeno zabavišče ljubljanskega občestva.”

V svoji pestri zgodovini je bila Švicarija vedno priljubljeno gostišče, kavarna ter hotel, v njej pa se je prepletalo pestro kulturno in družabno življenje. Predvsem pisatelji in ostali umetniki so na Švicariji vedno našli svoje zatočišče. Sedaj se nadaljuje nekdanja bogata zgodovina tega skoraj mističnega prostora, saj je ta postal domicil številnih znanih slovenskih umetnikov, ki vsak dan ustvarjajo s pogledom na ljubljanski grad.

Na slovenski kulturni praznik bo prav Švicarija a place to be. Projekt Švicarija: skupnost, umetnost in narava zaobjema večslojno razstavo in celoletni program dogodkov, ki povezujejo preteklost z novo vizijo Ustvarjalnega centra Švicarija. Črpajoč iz razvejane zgodovine stavbe, prostora srečevanja različnih modelov sobivanja in sodelovanja ter specifičnega okolja udomačene narave, poslopje Švicarije preveva refleksija zgodovine, arhitekture in umetnosti. V sklopu predstavitve ustvarjalne zgodovine stavbe bo odprta tudi stalna postavitev spominskega ateljeja kiparja Stojana Batiča.

Poleg ljubkega in velikega gostišča bo poskrbljeno tudi za najmlajše, saj so uredili tudi posebno sobo za igro otrok. Torej ogled umetniških del za mamico, pivo za očkata in igranje za otroke. Lahko po lastni presoji spremeniš ta vrstni red, če ti paše, dokler ne bo otrok tisti, ki bo šel na pivo.

Čeprav so me v Švicarijo povabili, to ne zmanjša dejstva, da me prostor in zgodba, ki se skrivata med temi zidovi, iskreno privlačita. Nekaj mističnega, drugačnega in umaknjenega. To je verjetno vse, kar si lahko zaželi nekdo, ki je ljubitelj serije Twin Peaks, knjig Cormaca McCarthyja in deklet v stilu Monice Belucci.

Zavidam Ljubljančanom, ker imajo pljunek od centra mesta kraj, kjer je vse nekoliko drugače. Kjer umetnost in brezskrben vsakdan sobivata z roko v roki. Kjer se lahko sprehodiš med ateljeji in kjer naslednje umetniško delo krasi steno na vsakem koraku. Zavidam jim, ker mi tega nimamo. Imam pa nov najljubši kraj, ki ga naslednjič obiščem, ko bom v prestolnici. Ljubljani sem vedno očital eno stvar. Tam je za moj okus vse preveč hitro in hektično. V Švicariji je zgodba povsem drugačna.

Če ne jutri, jo obiščite pojutrišnjem. Ali v nedeljo, morda 2. aprila ali prvi teden julij. Vsak dan je dober dan za Švicarijo.

1,981 total views, 10 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*