Ko se v teh temačnih mesecev mladi starši kje bežno srečamo, je vprašanje ponavadi vedno isto: »In, ste zdravi?« Odgovori so naslednji: nekako se držimo, trkam na les (23 %), ravnokar smo obležali (31 %), spet smo fasali nekaj novega (35 %), eden je zdrav, drugi pa boleha (21 %). Opazili ste, da govorim v množini, kajti ko zboli otrok, zboli z njim cela družina, pa naj gre v psihičnem ali fizičnem smislu, najbolj pogosto kar v obeh.

Z malimi zakladki je tako, da ko zbolijo, ponavadi fašejo približno šest stvari zapovrstjo – začne se z nedolžnim prehladom, ki se preobrazi v gripo, kasneje ima vodene koze, potem zlatico, nekaj tednov kasneje okužba črevesja in za češnjo na torti še ebola. Zato je želja vseh staršev le ta, da preživimo še eno zimo. Če smo nekaj tednov zapovrstjo zdravi, imamo že slabo vest.

Če sem iskren, takoj bolj cenim svoje starše, ker sta skoraj gotovo imela v mojih prvih letih podobne boje. Zbolel sem za vsem, kar obstaja po abecednem redu in sem pač prebolel. Starši pa moramo v tem pokazati veliko mero potrpljenja in iznajdljivosti.

Čeprav priznam, da čutim precej olajšanja tudi v tem, da se je v teh najbolj ranljivih trenutkih moja mala pripravljena potolažiti tudi v mojem naročju, kar je ključnega pomena za to, da si tudi mamica malo oddahne, ki v teh situacijah razumljivo nosi levji delež bremena.

Ko razmišljam o bolj sončnih in zdravih dneh, ne morem mimo tega, koliko dejansko zamerim tistim staršem, ki bolne otroke vseeno redno vozijo v vrtec. Pogosto sem nehote bil priča pogovorom vzgojiteljic s starši, ki so slabe vesti vseeno oddali svoje bolne otroke. Vročine nima več, drisko ima še vedno. Vseskozi mu teče iz nosa in kašlja, sicer je pa kar nasmejan. Povsem brez energije je in nič noče pojesti, morda bo doma kaj boljše.

Prišlo je celo od tega, da je ena mamica pustila otroka z vnetimi očmi v garderobi in jo hitro mahnila proti domu, pa je vzgojiteljica pritekla za njo v crocsicah in kričala za mamico, da je to bolj nalezljivo kot zehanje.

Zavedam se, da nekateri starši težko zagotovijo varstvo otroka, če pa se jim mudi v službo, ampak v dotičnem primeru je šlo za damo, ki je šla domov in ne v službo. Potem so tu še druge rešitve v obliki raznih starih staršev, bolniške, kakšnega dneva dopusta in usklajevanja urnika s partnerjem. Bolan otrok pač ne sodi v vrtec! Dan po tem, ko sem izvedel, da je imela ena Višnjinih prijateljic drisko, jo je imela tudi naša. Otroci pač poberejo čisto vse.

Kam vse še ne sodi bolan otrok? Na obisk k prijateljem, na igrišče, kjer se zadržujejo otroci, v trgovino, v kino, tudi ne v cerkev, če vam je to blizu, na kavico z mamico ali na tekmo z očkom. Bolan otrok je doma, dokler ne ozdravi.

Še nikoli nisem bil toliko bolan, kot sem zadnji dve leti. Fasal sem stvari, za katere sem bil prepričan, da sem nanje imun. Ravno danes sem na žnablu odkril afto! Nikoli jih nisem imel. Ampak to je preprosto cena, ki jo je vsak starš več kot pripravljen plačati. Žal nekateri ne pripomorejo k temu, da so tudi drugi otroci čim manj bolni. Ampak to je zgodba za bolj vesel svet. Mi odštevamo dni, ko bomo zopet nasmejana celota. Do takrat pa lahko v imenu nas treh malo bentim, kajti papir prenese vse.

Za razliko od otrok, ki poberejo vse. Enkrat za vselej, bolan otrok ne sodi v vrtec.

 

7,701 total views, 2 views today