Ko pridem sam po otroka v vrtec, me je mala iskreno vesela. Priteče mi v objem, se tesno privije k meni, začne čebljat nekakšne dekliške puhljice o tem, kako rada me ima in da mi bo doma skuhala kosilo in večerjo, ker vedno jem z užitkom, deset minut kasneje pa prideva domov. Takrat se vse spremeni. Začne glasno ihteti in steče mamici v objem, kot da se je pravkar zrušil njen cel svet, potem pa zasuka glavo v mojo smer in me pogleda, kot da sem nedonošen otrok Gargamela in Pehtre. »Očka, stran«, ji še uspe izdahniti, preden skoraj omedli od vsega hudega v mamičinem naročju.

Prišel sem do spoznanja, da imam dva otroka v enem. Doktor Jekyll in Mister Hyde, vrtec Rdeča kapica/igralnica Pikapolonica verzija. Ko sva sama, se smejiva in valjava, če pade po tleh, se samo ustane in gre dalje, pozdravi ljudi, ki gredo mimo nje in vse štima. Ko je zraven mamica, začne jokati, če se prižge luč v hodniku. Ker jo pač iztiri. Ker pač lahko. Zagleda me in ji gre na jok. Obrne glavico za nekaj sekund stran, potem me zopet pogleda in znova v jok. Ker je bila prepričana, da bom v teh nekaj sekundah preprosto izpuhtel v zrak.

Ljudje so me opozarjali na fazo Terrible two. Češ, pazi se, nevedni Jure, takrat te čakajo boji. Ampak tej boji nastopijo le v trenutkih, ko smo vsi skupaj. Tako sem sedaj v dvomu. Če sva z malo sama, se hitreje utrudim, ker se veliko igrava, če smo vsi trije skupaj, sem sicer spočit, a se počutim približno tako zaželenega kot je plesen v jogurtu, ki sem ga pravkar odprl.

Tako imam na voljo dve možnosti: utrujen, a srečni očka, ki ga hčerka stiska, lupčka in mu poje preproste hvalnica, ali spočiti tip, ki je nekdo, ki le ruši pokoj idiličnemu razmerju med mamico in njeno potomko.

Ker mamice vedno mislijo, da je očkom pri vzgoji v veliko lažje kot njim, je treba poudariti, da v nekaterih situacijah tudi mi trpimo. To, kar sem predstavil v prejšnjih vrsticah, je le eden teh preprostih primerov. Verjetno mamico otrok vedno pogleda, kot da je božji dar, očkata pa včasih, kot da je največji gnoj. Ampak lej, tudi mi smo vajeni trpeti in potrpeti.

Kot nekdo, ki kakopak ni nosil tega istega otročka devet/deset mesecev pod srcem, ki ga ni mukotrpno rodil, medtem ko je njen partner v glavi že sestavljal seznam kolegov, ki jih bo povabil na praznovanje tega magičnega družinskega dogodka, ki tega istega dojenčka ni dojil in stiskal skoraj vsako noč, se seveda zavedam, da imam s svojo malo drugačno vez.

Vseeno, bemti, otrok me mora biti vedno vesel! Kdo pa kupuje vse tiste cunjice in frutke in kinder jajčke in balone, kdo je tisti, ki si zna izmisliti novo pesmico v vsakem naslednjem trenutku in ki lahko otroka pol ure nosi štuparamo? Očka. Zato v svojem idealnem svetu očka ni pomemben le v trenutku, ko ni boljše alternative, ampak v vsakem.

Jutri moji koki peljem v terme na Bled. Bolje za njiju, da to in da me cenijo. Sicer bom kmalu začel jamrati. Odprl bom Facebook skupino Očkati jamramo. Kjer bom zbral somišljenike, sicer vse odlične očkate, ki se trudijo v vsakem trenutku, pa prepogosto občutijo pomanjkanje podpore za svoje delo. Očka, kar pojamraj brez slabe vesti, čisto razumem te.

12,985 total views, 2 views today