Kdaj si prvič dobil občutek, da si star? Prvič, ko si imel mačka dva dni, pa si popival le nekaj ur? Ko se zjutraj nisi mogel pokončno ustati iz postelje, ampak le preko boka? Ko si se v petek zvečer raje ulegel na kavč in se pokril z deko ter si preprosto ugasnil telefon, ker se ti ni dalo z nikomur ukvarjati? Prvič, ko si imel dovolj denarja, da si sam plačaš potovanje? Ali prvič, ko si desetega v mesecu čakal na okencu banke z desetimi položnicami v rokah?

Morda takrat, ko si prvič dvakrat premislil, preden si nekaj storil. Ali takrat, ko ti je nekaj let mlajši fantič rekel gospod? Morda si eden tistih, ki ne more vstati, če ne spije treh kavic? Lahko pa da si začel načrtovati svoje dni in se ne prepustiš več toliko toku. Menda dobiš solzne oči, ko vidiš male otroke, ko se igrajo. Kaj pa če je presnova postala podobna polževi? Nekoč si pojedel vola, danes le še kos rženega kruha in pomarančno ali dve?

Morda takrat, ko ti je postalo vseeno za druge? Ali ko potrebuješ savno, da si spučas pore? Morda si razmišljal, da bi si kupil psa, ker je za otroka še prezgodaj, zagotovo pa si že dovolj star, da bi za nekaj skrbel. Aja in dvakrat si pogledal stran in že se na kavču gužvaš z malo bebo. Morda takrat, ko si se po rekreaciji dlje časa zadržal v garderobi s pivom v roki, kot pa si švical na parketu? Lahko da takrat, ko si se prvič ustrašil obraza, ki si ga zagledal v ogledalu? Ali morda takrat, ko ti je poln pločnik najstnikov zgledal povsem neprebavljiv?

Lahko da si prvič dobil občutek, da si že star, ko si začel redno hoditi po fasngo. Ali pa vsako nedeljo k bakici na kosilo. Morda si si omislil vrt ali pa dva ležalnika, če slučajno kdaj pride kdo na obisk. Lahko da takrat, ko si začel nabavljati pivo na zalogo. Ali ko so te začeli vabiti na roditeljske sestanke? Takrat, ko si začel hoditi na otroška igrišča in si primoran odmisliti tista za žogo? Ali takrat, ko ti je postala ljubša repa kot pica?

Morda pa si eden tistih, ki je nehal verjeti v naključno čarovnijo in je odločen, da ustvarja lastno? Ali dovolj samozavesten, da se ne pustiš več drugim jebati na suho? Lahko da takrat, ko si nehal verjeti, da je pri ljudeh najpomembnejša lepota? Ali ko prekineš prepričanje, da človeka določajo mnenja drugih? Lahko da takrat, ko nehaš jesti plazma piškote. Ali takrat, ko začne tvoje telo spuščati zvoke, ki nimajo logike in ne znaš določiti njihovega izvira?

Starost pravzaprav ni nič slabega. S približno istim tempom dohiti vsakega. Kar pa še ne pomeni, da si star. Leta ne določajo človeka. Nekateri delujejo stari pri svojih devetnajstih, drugi so otroško razigrani pri svojih devetdesetih. Poznam najstnike, ki si ne upajo okusiti življenja in penzioniste, ki se še vedno z otroci valjajo po tleh. Poznam take, ki dobijo epileptični napad zaradi slovničnih napak drugih in take, ki ljubijo vse barve življenja. Poznam ljudi, ki se bojijo starosti in take, ki z navdušenjem sprejmejo novo zrelost, ki jo določeno obdobje prinese s sabo. Poznam take, ki se bojijo tega, da bodo kdaj starši ali dedki, ker je to pač nekaj, kar se zgodi le starim ljudem in take, ki komaj čakajo, da dočakajo ta čudež življenja. Moja babica je postala babica pri svojih 36-ih, prababici pri svojih 57-ih. A ni življenje včasih resnično polno mavričnih presenečenj?

Si to, kar si, ne glede na EMŠO. Ne določa te starost, ampak razmišljanje in občutki. Če imaš srečo, si srečen večino življenja. In če si srečen, si trdno odločen, da te staranje na postara, ampak naredi toliko bolj zanimivega. Ali pa se s tem le tolažim, kdo bi vedel.

 

 

 

5,286 total views, 2 views today