Po sobotnem kosilu. Ležim na kavču, zleknjen kolikor sem dolg in širok in pokrit z deko z božičnim vzorcem, otrok na srečo še tudi spi, laptop v mojem naročju in pogled skozi okno na sonce, ki počasi že zahaja. Lažem. Večja in manjša kraljična sta že prišli v dnevno. Mala še vsa zalimana in hiti razlagati, kako je njena igračka umazana od piškotka. Ker se dnevna svetloba počasi poslavlja, se temu prilagajajo tudi naši načrti. Danes bomo kar počivali, se malo igrali, veliko smejali in preživeli povsem preprosto in brezskrbno popoldne.
Ko v glavi na hitro preletim svoj »urnik«, takoj ugotovim, da imam večino vikendov do novega leta že zasedenih. Torej sem se odločil, da moram tiste, ki so povsem prosti, izkoristiti tako, da čim manj počnem. Seveda sem odločen, da to čim manj počnem z mojima damama. Čeprav se novodobni starši želimo izogniti prazničnemu stresu, ki je že sedaj prisoten na vsakem koraku, se mu povsem ne moremo.
Kljub temu sem se odločil za brezskrbne praznike. Če promovirajo nula voznike, pa bom sam poskusil še udejanjiti nula skrbi za praznične dni.
Prazniki naj bi predstavljali nekaj lepega, najlepšega. Tisti čas v letu, ki se ga otroci spominjajo tudi v svojih »odraslih« letih. Čas magičnosti, ko je čisto vse mogoče. Neverjetnih zgodb, ki nikoli ne prenehajo živeti. In doživetij, ki so resnično nekaj neponovljivega.
Starši se potem pogosto ujamemo v nevidno past, da želimo otrokom ustvariti vso to neponovljivost z darili, Miklavži, Božički, Dedki Mrazi, predstavami, šopingi, izleti v nabito polnih letoviščih in podobnim. Prepričani smo, da si naši otroci vse to zaslužijo. V resnici pa si želijo le nas, našega časa in pozornosti. Povsem dovolj jim je, če smo skupaj. Lahko samo ležimo, se pogovarjamo in smejimo. Lahko kaj okusnega postavimo na mizo za piko na i. Svečka ali dve za pravo praznično vzdušje in otrok je srečen. Če pa je srečen otrok, smo seveda tudi starši.
V prazničnih dneh me najbolj iztiri gužva. Povsod je in ne moreš se ji ogniti. Lahko pa jo predvidevaš. In če jo predvidevaš, se ji lahko ogneš vsaj takrat, ko je največja. Potrošniška družba nam skoraj onemogoča, da jo povsem odmislimo, lahko pa kupimo vse na enem mestu. Mi smo Lidlovi že toliko časa, kar so odprli svojo trgovino v novomeškem Bršljinu.
Vsaki prazniki so nekaj posebnega, zgodba zase. Lani je bila mala prvič v naročju Dedka Mraza, pa ga ni bila nič kaj vesela, pravzaprav je z glasnim jokom pospremila njegovo gromko prigovarjanje. Starša sva seveda s pametnima telefona želeli ovekovečiti ta prelomni dogodek, pa fotka z jokajočim otrokom preprosto ni tista, ki bi jo dali v okvir in na steno. In tukaj je spet problem v nas, ker želimo nekaj več. Če Višnjo vprašam, kako se je imela, mi pove, da je bilo super. Da je videla Dedka Mraza in gledala predstavo s snežaki in palčki. V njeni glavi je bil to sijajen dogodek. Jaz pa sem bil tisti, ki sem od njega zahteval preveč.
Te praznike bom obrnil zgodbo. Nula skrbi prazniki se začnejo tako, da bom čim manj načrtoval, razen polnega hladilnika. Spontani in sproščeni bomo. Karkoli se bo zgodilo, se bo. Edini želja v tem prazničnem času je, da smo čim več skupaj. Ker so najbolj preproste stvari tiste, ki so največ vredne.
Objava je nastala v sodelovanju z Lidl Slovenija
6,829 total views, 2 views today