Razvajeni otroci ali neodločni starši?

Razvajeni otroci ali neodločni starši?

Vzgajaš razvajenega otroka. Kaj bo, ko bo moral odrasti? Ko bo moral sam zakorakati v svet? Tam ne bo prostora zate in tvoje nasvete, pozornost, darila. Ne dovoliš mu, da bi odrasel. Starši danes nudite otroku vse. Ničesar si več ne želi, ker vse dobi. Ampak to je medvedja usluga, še žal ti bo. Večkrat bi mu moral reči ne. Drugi ga ne bodo crkljali, ampak ga bodo povozili. Ne razvajaj svojega otroka, za njegovo dobro.

Verjetno je bil vsak sodoben starš v takšni ali drugačni obliki deležen tega sporočila s strani tistih, ki so bili prvič starši nekaj generacij pred nami. Ne nosi ga, ker ga boš razvadil. Ne objemi ga takoj, ko zajoka. Trma se, ker nima kaj početi. Naj se sam igra.

Spet so to tiste generacije staršev, ki so, če je otrok dvakrat zakašljal, tega istega za dva tedna zaprle v hišo in ga oblekle v tri termo puloverje in zavile v deko. Ki so otroke učile hoditi z držanjem za roke in postavljanjem na noge, ko otrok še ni bil sposoben stati sam. Ki so ga lahko preprosto za nekaj ur zaprle v stajico in odmislile njegov obstoj.

Bistvo tega ni, da ugotavljam, kdo ima prav in kdo ne. Bistvo je, da smo tako mi kot oni na začetku delali napake. In še najpomembnejše dejstvo je, da smo se morali naučiti na lastnih napakah.

Razvajenih otrok ni

Težko je upoštevati nasvete nekoga, ki misli, da vse ve. Ki je prepričan, da je vzgoja preprosta, ker se ljudje brez večjih težav rojevajo že več tisočletij. Ampak vsako obdobje ima svoja pravila in zakone. In jaz, kot novodobni starš, imam svoja pravila in zakone.

Ne ubadam se s tem, ali razvajam svojega otroka. Vedno, ko pri meni nastopi kakšna dilema, se nemo posvetujem s svojim šestim čutom. Če mi ta pove, da naj objamem otroka, ki joka, bom to brez razmisleka storil. Če mi namiguje, da potrebuje vzpodbudno besedo, mu jo namenim. In če mi prišepne, da se otrok le trma, ga skušam prepričati, da to ni najboljša rešitev zanj in zame.

Ne verjamem v razvajene otroke. Ločim otroke, ki so bili iskreno ljubljeni in tiste, ki ljubezni niso bili deležni ali so dobili le solidarnostne trenutke pozornosti, ki so bili posledica čustvene in fizične odtujenosti (beri: če mu kupim darilo, ni več pomembno, če ga cel teden nisem videl).

Za prve verjamem, da bodo odrasti v močne in samostojne osebe, ki bodo svojo moč črpali iz zavedanja, da je nekje nekdo, ki mu bo vedno ob strani, tudi ali predvsem v trenutkih, ko se primeri kaj hudega. Ne zamenjuj čustvene opore in iskrene pozornosti z razvajenostjo, ker je med njima celo morje razlik.

Za slednje mislim (in iskreno upam, da se motim), da bodo imeli v življenju precej več težav. Sami bodo morali preskočiti marsikatero oviro več, čeprav si niso z ničemer zaslužili, da imajo že v startu slabše karte v roki. Ampak takšno je življenje, še zdaleč ni vedno pravično.

Kako gre pa tebi vzgoja od rok?

Trda roka ni za vse. Jeklena vzgoja je do neke mere preživeta. Ne verjamem v to, da bi se moral otrok svojega starša bati, sem pa globoko prepričan v to, da mora med njima vladati medsebojno spoštovanje. To spoštovanje sta počasi gradila skozi leta, tudi v trenutkih, ki so se mnogim zdeli napačni in nesmiselni, ampak so bili njuni.

Želja nobenega starša ni, da vzgoji razvajenega in nesamostojnega otroka. Vsak od nas si želi otroka, ki bo sčasoma povsem zapustil domače gnezdo. Kar bo verjetno največja preizkušnja življenja prav za nas, starše. Če vidim, kako pomemben sem za svojo malo danes in pomislim, kako neskončno manj me bo potrebovala v prihodnosti, me kar stisne pri srcu. Vseeno vem, da bo morala enkrat odleteti. Moja naloga je samo ta, da jo na to čim bolj pripravim.

In pripravil jo bom tako, da se bova imela ves ta čas noro fajn, da se bova veliko lupčkala in objemala, počela bedarije, tolažila eden drugega (jaz njo, ko bo konec risanke in bo čas za spanje, ona mene, ko bo naslednjič izgubil nogometni in/ali košarkarski klub mojega srca), strašila mamico iz zasede in pripravljala skupno večerjo.

Če me mala pokliče, se ji vedno odzovem. Tudi če se mi ne da. Še prehitro bo prišel čas, ko me ne bo potrebovala več. Do takrat pa ji imam namen nuditi čisto vse, kar je v moji moči. Če jo bodo  zaradi tega drugi imeli za razvajeno, je to njihov problem. Ves čas jo namreč učim tudi to, da ni pomembno, kaj si drugi mislijo o tebi, ampak da se imaš najprej in najbolj rad sam.

 

7,167 total views, 4 views today

One Comment

  • Brez trde roke (ko je potrebna), otrok ne bo poznal meja, kar pomeni, da se bo tvoji hčerki lahko (ko ne bo več očija zraven) sesul svet, ko bo predstavljena pred situacijo, ko jo ne bo nobeden držal za roko.
    LpS

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*