Bolečina je priložnost za rast

Bolečina je priložnost za rast

Bolečina je priložnost za rast. Pravzaprav ne verjamem v več oblik bolečin, ampak le eno samo. Bolečina vsakega med nami je za vsakega med nami najpomembnejša. Nekatere bolijo malenkosti, druge pretresejo travmatični dogodki. Dejstvo je, da boli vsakega od nas. In dejstvo je, da lahko zaradi bolečine postanemo še močnejši.

Izhajam iz tega, da se nam zaradi določenega trenutka poruši svet, kot smo ga poznali do sedaj. To pomeni, da nas lahko požre navznoter, na drugi strani pa lahko na novo postavimo svoje vrednote in cilje. Šele prava bolečina je tista, ki nam pokaže, da je življenje nekaj več.

Smrt bližnjega je grozna bolečina, skorajda nepredstavljiva in neopisljiva.

Zavedanje minljivosti

Smrt bližnjega je tista vrsta bolečine, zaradi katere lahko spremenimo svoj pogled na svet. Z zavedanjem minljivosti življenja pridobimo sposobnost, da ga ne jemljemo preresno. Smrti nihče ne uide. Je tako samoumevna kot je rojstvo. Pravzaprav sta neločljivo povezana, eden brez drugega ne znata.

Bolečina ne predstavlja konca, ampak nov začetek. Vzamemo najslabše od nje in jo preobrnemo, razvrednotimo, poosebimo in končno razumemo. Vsak nov začetek v našem življenju nastopi točno takrat, ko ga najbolj potrebujemo, če se tega zavedamo ali ne, če to sprejmemo ali ne.

Kdor ni občutil prave bolečine, tudi ne more ceniti prave radosti. Neokrnjene, življenjske radosti, ki izvira iz spoznanja, da si bil vsaj enkrat in vsaj ob eni priložnosti močnejši od življenja. Bolečina življenja ne preseka, ampak le na novo razporedi karte.

Verjetno je največja napaka, ki jo počnemo takrat, ko nas nekaj resnično prizadene, to, da se začnemo smiliti samemu sebi. Zakaj ravno jaz in zakaj ravno zdaj? S čim sem si to zaslužil? Kako to prebroditi? Odgovorov na ta vprašanja ni. Rešitve nanje lahko vsak med nami najde le nekje globoko v sebi. Človek je dejansko veliko močnejši, kot si to predstavlja.

Življenje je neskončna preizkušnja, ki jo nekateri opravijo bolje, spet drugi slabše.

Težava je v tem, da ponavadi začnemo ceniti življenje šele takrat, ko ga nekaj povsem pretrese. Vendar je življenje v večini primerov čudovito že ob rojstvu vsakega od nas. Ko spremljam svojo malo v vsej svoji nasmejani veličini, se zavedam, kako preprosto je pravzaprav vse skupaj. Če pade, jo nekdo ujame. Če je žalostna, jo nekdo potolaži. In če je nasmejana, se ves svet smeji z njo.

Seveda nas odraslo življenje žal priuči tega, da nas v večini primerov ne bo nihče ujel. Namesto tolažbe bomo deležni grdih pogledov, nepričakovan nasmeh bo sprožil začudenje.

Bolečino poznamo vsi

O bolečini moramo govoriti. Nikoli jo ne smemo spregledati ali nanjo pozabiti. Travmatične dogodke, te nevidne brazgotine, ki v manjši ali večji meri »krasijo« naše telo in duha, je treba pokazati vsem, ki so jih pripravljeni pogledati. Bolečina je skupna vsem. Če bomo o njej govorili, ne bo tabu tema, ampak le ovira na poti do višjega cilja.

Pogosto obiskujemo zdravnika, ko nas boli kakšen del telesa. Če nas boli srce ali je porušeno naše stanje duha, se bojimo prositi za pomoč. Raje počakamo, da nas bolečina pripelje do destruktivnega početja, kot da bi jo skušali razumeti in jo premagati.

Bolečina bo pač vedno tu. Če te boli, nisi sam. Ogromno nas je takih, ki živimo z njo. Čeprav jo v bistvu sovražim, sem prepričan, da jo tudi potrebujem. Danes sva z malo neizmerno uživala v tem, da sva si v dnevni sobi raztrosila blazine in sva skakala po njih. Ker pač nisem več najstnik, sem tako nerodno telebnil, da me je nekaj ostro zapeklo v hrbtu. Sedaj že vem, da bom »ceno« za to veseljačenje plačeval naslednjih nekaj tednov. Vendar, če bi mi zopet predlagala isto vrsto zabave, se ne bi obotavljal niti sekundo.

Ker živimo z bolečino, imamo vse nekoliko rajši. In to je cena, ki sem jo pripravljen plačati za to.

 

 

 

4,912 total views, 6 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*