Če sem nekoliko bolj ekspliciten in nazoren, se jim jebe za tebe. Docela in povsem. In če nekoliko bolje pomisliš, zakaj naj bi jim bil ravno ti pomemben? Zakaj bi se nekdo drug v svojem prostem času in v svojih mislih ukvarjal s tabo? Skoraj vedno vsak od nas razmišlja le o sebi, svoji družini in tistih, ki jih ima resnično rad. Zato je okolju in družbi povsem vseeno, kaj počneš, kaj govoriš in kako razmišljaš. In prav to dejstvo bi te moralo osvoboditi vseh okov.

Problem nas milenijcev – zame v ta opis in časovni okvir spadamo vsi tisti, ki smo otroci interaktivne revolucije in družbenih omrežij – je v tem, da smo tako prekleto občutljivi. Če nas na spletu okrca @dragonboy89, si bomo to vzeli k srcu. Sicer ga ne poznamo, vedno benti čez vse, varno je skrit v temačni kleti v hiši svojih staršev, vseeno pa je ta anonimnež nekdo, čigar mnenje destruktivno vpliva na naš dan. Na naše razmišljanje in počutje.

Problem nas milenijcev je v tem, da nam je bilo vse podarjeno. Ko poslušamo stare anekdote o tem, kako so se naši dedki pri svojih dvajsetih borili v drugi svetovni vojni, s puško na rami in aknami na obrazu, nam je to povsem nepredstavljivo. Mi smo do tega leta šele opravili polovico prvega letnika študija, ki ga bomo najverjetneje pustili prihodnje poletje, ker bomo preprosto izgubili zanimanje zanj. Ker imamo na voljo vse, smo lahko izbirčni.

Zakaj in kako smo postali tako občutljivi?

Ker se ne znamo postaviti zase. Ker nas prizadene vsaka beseda, vsak neprijeten pogled. Ker je svet tako neskončno osredotočen na naše bivanje, da nima časa, da bi se ukvarjal s komerkoli drugim. V resnici je tudi vesolju povsem vseeno za nas. Smo le še en pljunek v neskončnem slinastem morju, kjer smo si vsi enaki. Ko začenjaš verjeti, da si pomembnejši od drugega človeka, ker drugače zgledaš, imaš drugačno barvo las, bolj izrazite ličnice, modre oči, govor brez zatikanja, hojo brez poskakovanja, prednike s »statusom«, potomce z Instagram računom ali male živalce  z rodovnikom, si skrenil s poti, ki jo riše življenje. V tem svetu ni bolj ali manj pomembnih. Smo si le različni.

Dejstvo, da je drugim povsem vseeno za tebe, je nekaj najlepšega, kar te lahko doleti. To pomeni, da je konec ugajanja, dvorjenja in sprenevedanja. Ker si za druge nepomemben, si lahko vedno samo in le preprosto ti. Z vsemi tvojimi napakami, ki te delajo drugačnega.

Poglejte majhnega otroka. Če mu je kdo všeč, ga objame. Če mu je kdo sumljiv, takoj zbeži stran. Če kdo po nepotrebnem sili vanj, začne jokati. Če ga hoče na silo vzeti v svoje naročje, ga udari po obrazu. Otrok se zaveda, da je pomemben le tistim, ki ga vsak dan obkrožajo. Drugi bodo morali narediti prekleto veliko, da si bodo pridobili njihovo zaupanje.

Svoj čas sem tudi sam zmotno verjel, da sem sila pomemben za širši krog ljudi. Danes tega ne verjamem več. Pozoren sem na to, da sem dober do tiste, s katero si delim posteljo, tiste druge, ki me vedno spravlja v smeh in je moj utelešeni ponos in tistih nekaj, ki jih vedno rad vidim. Ostali so zame – na srečo – nepomembni.

6,298 total views, 4 views today