Že nekaj let imam eno veliko – in bojim se da neuresničljivo – željo. Želim povsem brez pomoči ostalih ljudi in stvari priti do tistega stanja, ko ceniš vse malenkosti, ki osmišljajo življenje. To je tisti občutek, ki je ponavadi rezerviran za ljudi, ki prebolijo težko bolezen, preživijo strašno nesrečo ali izgubijo nekoga, ki je zelo pomemben v njihovem življenju. Takrat namreč ugotovijo, da so se ves čas ukvarjali z napačnimi stvarmi, da jih malenkosti ne smejo iztiriti in da je resnično pomembno le tisto, kar te osrečuje.

Ker mi je narava namenila sorazmerno vzkipljiv karakter, ki verjame v svoj prav, je to kar zahtevna naloga. Še vedno me moti tisoč in ena stvar. Kako se torej prebiti do tega stanja osebnega zena? Korak za korakom, druge možnosti ne vidim.

Menda se uresničijo le tiste sanje, ki jih ne sanjamo. Torej se kot Don Kihot borim z navideznimi mlini na veter. Vendar si občasno zamislim situacijo, ko se mi primeri kaj groznega, pa to nekako uspešno prebrodim. Nič več ni pomembno, kdo me je izsilil v križišču, ali koga moti moj glasen smeh, zakaj še vedno, pri svojih dobrih treh desetletjih, ne čutim potrebe po bolj ustaljenemu in načrtovanemu ritmu. V tem primeru spet zbežim v objem mojih dveh dam in to je to. Obmetavamo se z listjem in bockamo psa, ki je preveč utrujen in star, da bi nam namenil pozornost. Smejimo se, čeprav ni nič smešnega.

Ko si mlad, vse doživljaš potencirano. Čustva v tebi so razvneta, hočeš vse in to takoj. To brez težav razumem, ker nisem še toliko star, da bi pozabil, kakšen nadležen falot sem bil sam. Ampak zdaj ima vse nek drug ritem. Lažje cenim manj pomembne stvari in tiste, ki so navidezne velike kot slon, posvečam manjšo pozornost. Če ohraniš zdravo distanco, je še nepremostljiva ovira videti nekoliko manj naporna.

Včasih sem se trudil, da sem pisal o stvareh, ki bi ljudi zanimale. Sedaj pišem o stvareh, ki zanimajo mene, ki mi ne dajo spati, ko je že vse okoli mene zavito v tišino. Ugajanje je spet ena tistih stvari, ki jo z leti prerasteš. Tukaj nisi zato, da bi te imeli vsi radi, ampak da peščica izbranih doživi vse tisto, kar ponujaš in skrivaš v sebi.

Kaj te je torej danes zmotilo? Razmisli, kako pomembno bo to čez mesec dni … Verjetno bo že brezpredmetno. Čez leto dni se na to sploh ne boš več spomnil. Kaj te je danes nasmejalo? Če na to hitreje pozabiš, potem gre tvoje življenje v napačno smer. Zbudi se!

Oktobra smo imeli prelepo vreme, takšna jesen je najlepši letni čas. To moram sedaj izkoristiti, ker se zavedam, da bo to kmalu le še prijeten opomin. Ko vsrkaš toliko sonca vase, je veliko lažje preživeti tudi temo, ki jo prinaša s sabo zima. Že v nedeljo ponoči se premakne ura. Zato sem o tem napisal 5-7-5 haiku:

Ura še ni šest

Pa je že ko noč temnu.

O, da ti jebem.

Na terasi pijem pivo. Žena obrezuje neke rože, pes leži na travi, otrok se igra štalico. Nekako se mi zdi, da je točno tako čisto vse v redu. Vidim, da je sosed pokosil travo, naše šavje pa pridno raste. Razmišljam, če bi jo jaz tudi. Pa se mi je ne da. Mogoče jo bom jutri. Ali pojutrišnjem. Ali pa marca, kdo ve, bo že.

 

9,236 total views, 2 views today