Kako razgibati čustva

Kako razgibati čustva

S pričetkom jeseni in novega šolskega leta se veliko staršev sooča z vprašanjem na kakšne aktivnosti vpisati svoje malčke in šolarčke.  Ker je Višnja še tako majhna, je letos z Juretom nisva vključila v dodatne popoldanske aktivnosti, saj se nama zdi, da je trenutno za njo najdragocenejši čas, ki ga po vrtcu preživi v družbi z nama, družino in prijatelji. Za vse ostale aktivnosti bo še dovolj časa in verjetno se bova glede tega odločala naslednjo jesen, ko bo Višnja dopolnila 3 leta.

Odločila pa sem se, da z Višnjo nadaljujeva z obiskovanjem gibalnice za otroke, v katero sva vključeni že od Višnjinega drugega meseca starosti.  V času svoje nosečnosti sem razmišljala kakšno vrsto vadbe in druženja bom v času porodniške obiskovala, saj sem vedela, da mi bo druženje z ostalimi novopečenimi mamicami v pomoč, želela pa sem si gibalno spodbujati tudi svojega otroka. Od prijateljic sem izvedela, da v mojem kraju poteka gibalnica za dojenčke in otroke, ki temelji na pedokinetiki in feldenkrais metodi. Gibalnico so vse zelo pohvalile, zato sem se kmalu po porodu tudi jaz odločila, da se jim z Višnjo pridruživa.

Tako se je za naju pričela pot k spoznavanju najinega telesa tako na gibalnem nivoju, predvsem pa tudi na čustvenem nivoju. Ta pot je bila vse prej kot lahka, saj sem se kot mlada mamica soočala s strahovi, negotovostjo in slabo vestjo.

Višnja je bila kar zahteven dojenček, rada je imela svoj mir in rutino, zato sem se z njo težko odpravila med ljudi, motil jo je vrvež in pogosto je jokala. Potrebovala sem precej poguma, da sem iz varnega zavetja doma odšli na prvo uro gibalnice. Jure mi je bil takrat v veliko oporo in brez njegove spodbude verjetno sploh ne bi šli.

Že na prvi uri sem s strani vaditeljice Tadeje začutila pravo energijo, pokazala mi je kako naj Višnjo dvigujem, nosim in premikam, tako da bo za njo in zame najlažje in da bom z gibi vzpodbujala njen naravni potek razvoja. Višnja je bila celo uro neverjetno mirna in videlo se je, da ji nov način rokovanja ustreza in jo sprošča. Dobila sem pogum in zalet ter z veseljem hodila na skupne urice, kjer sem spoznala še druge simpatične mamice.

Prva dva meseca je vse potekalo super, nato pa je Višnja na gibalnicah pričela jokati. Jokala je praktično celo uro in se jo ni dalo pomiriti. Poskusile sva tudi z individualno vadbo, vendar ni bilo nič bolje. Priznam, da se imela vsega dovolj. Težko mi je bilo poslušati jok in kar naenkrat so bili za vse krivi ostali. Mamice na vadbi niso bile več tako simpatične, Tadeja je bila prestroga,  bila je zima in težko sva se odpravile od doma … in tako sem odnehala. Ko gledam za nazaj vem, da je v tistem obdobju Višnja prišla na točko razvoja, ko se je ravno pričela obračati na trebušček in se kotaliti. Imela je željo po raziskovanju, vendar je bilo gibanje zanjo naporno. Ker hitro izrazi svoje občutke, je verjetno ravno zato tudi toliko jokala.

Ko je obdobje trebuščka minilo in je Višnja pričela sedeti, se je vse skupaj umirilo in jaz sem zopet zbrala pogum za obiskovanje gibalnice. Naslednjih nekaj mesecev je bilo krasnih, na urah je Višnja zelo uživala in jaz z njo. Večkrat sva se po uri gibalnice z ostalimi mamicami odpravile na kavo na sončka in jaz sem se končno zopet počutila kot dobra in uspešna mamica. Ampak veselje ni večno trajalo, Višnja je prišla do novega gibalnega mejnika in vadba je zopet postala naporna, saj ni želela sodelovati. Če zdaj pomislim za nazaj, mi je prav hecno, kako mi je nenadoma spet vse postalo zoprno in kako hitro sem obupala. Ko sem prijateljici naštevala, kaj me moti na urah gibalnice, mi je dejala: »Aha, vidim da te vse moti«. To mi je dalo malce misliti …

Minilo je eno leto, Višnja je shodila in se razvijala v razigrano punčko. Bila sem srečna, ko sem jo opazovala, kako spretna je pri plezanju na igrala, kako hitro je pričela voziti poganjalčka in kako spretno se ujame na rokice kadar pade. Vendar sem kljub temu opazila, da še vedno hodi precej nerodno in negotovo. Zato sem ji ob premagovanju ovir kot so npr. stopnice in klančine pogosto podajala roko ali jo dvigovala v naročje. Vedela sem, da se moram vrniti nazaj k Tadeji na gibalnico, vendar mi je bilo nerodno, ker sem vmes odnehala.

Pa sem vseeno šla, tokrat odprte glave in pogumno. Z Višnjo sva imeli veliko dela. Tako na gibalnem, predvsem pa na čustvenem nivoju. Tadeja mi je dala pogum, da sem stopila korak nazaj in pustila Višnji prosto pot in ji zaupala. Jaz pa sem ta pogum predajala Višnji naprej, da je zmogla premagati strah ob premagovanju ovir. Tudi tokrat ni šlo brez solz, vendar sem jih končno znala sprejeti kot del procesa premagovanja strahu in učenja. Ta proces strokovnjaki pedokinetike imenujejo RAZVOJNI preboj, več o njem pa si lahko preberete tukaj. Višnjine noge so se že po nekaj urah vadbe vidno okrepile, postala je samozavestnejša in hoja se ji je popravila. Moja naloga pa je bila ta, da sem poskusila spremeniti način kako funkcioniram in se tega dosledno držati. Čaka me še veliko dela, vendar sem na pravi poti.

Še enkrat hvala Tadeji in Petji, ki ju najdete v zavodu Igrivi svet, za to življenjsko izkušnjo. Naučila sem se razumeti svoje telo in priti v stik s svojimi čustvi, zaradi tega pa tudi lažje razumem in sprejmem čustva ter potrebe svoje hčerke. Telo in um človeka sta neločljivo povezana celota.

Objava ni sponzorirana in je nastala zgolj kot želja, da z vami delim svojo izkušnjo in zgodbo.

 

4,782 total views, 4 views today

2 Comments

  • Živjo! Sem zelo zelo zelo vesela ob branju tega da človek sebe začne dojemati kod večplastno bitje in hkrati tudi druge,člane družine, kolege, znance…
    Gibanje, ker je ta prvi nacin funkcioniranja, sodelovanja v svetu, je tudi prvi način skozi katerega oblikujemo sliko o nas samih. Kar zmoremo, kaj so naše meje, kar se moramo naučit. Skozi gibanje na nementalnem temveč enem bolj enotnem,vseobuhvatno osebnem nivou razvijamo čutenje in dojemanje sebe. To je kot neka osnova, za razvoj samospoštovanja. Samospoštovanje je pa kot neka baza za aktivno in uspešno soočanje s katerokoli razvojno nalogo. Ali je to da ješ, da delaš šolske naloge, da veš kateri hobi si želiš, kasneje s kom se želiš družiti, v katero srednjo ali na kateri faks bo hodil, kakšno službo bi opravljal, kakšem fant/punca je ta s katerim si lahko v konstruktivnem odnosu… samospoštovanje je načeloma potrebno za prav vse. In kar je samospoštovanje,ta beseda,ki je tako prisotna vsepovsod okoli nas? Samospoštovanje je odnos do sebe samega. Zajema tako čutenje sebe (svojih potreb,želja,svojih kompetenc,tega kar je v tvoji notranjosti tvoja resnica – zame je to stik s tvojim pravim jazom), po drugi strani pa je sprejemanje sebe takega kot si.
    Ker sem sama kot odrasla šla skozi Feldenkrais, sem imela lastno priložnost izkusiti to, kar pomeni priti v stik s seboj.V začetkih je to skoraj vedno na fizičnem,nekoliko bolj tehničnem nivou. Začenjaš se zavedat fizičnih delov sebe. Pa hkrati na nezavestni ravni poteka prav to… oblikujes nekako sliko o sebi. Poskusis se odvadit mentalnih vzorcev vrednotenja na dobro in slabo, temveč se uriš samo opazovati, brez obsojanja. Posledično, če se odpoveš obsojanja,vrednotenja, prihaja do spoznavanja in sprejemanja – sebe samega. Tako sem v odrasli dobi sla/ še vedno grem skozi proces izgradnje samozavesti, le da zdaj ko moji možgani lahko to ubesedijo, ko lahko s retrofleksijo povežem izkušnjo na fizičnem nivou s spremembami,ki se dogajajo nasploh – sem sposobna napisati tole,upam,spodbujajoče besedilo.
    Jaz sama sem večkrat znala reč da me prav preseneča, kako je moja baza,moj jaz ki se ga zarey tudi skozi prebliske spomnim še iz obdobja otroštva, uspel skrit in preživet. In ko sem prišla v stik s njem, 100% stojim za svojo resnico – da je življenje tako bolj živo,barvito,maštovito,pogumno,čudovito.
    I vendar si vsi tega želimo. Sebi,drugim,svojim otrokom.
    Hvaležna in vesela za vsako dušo,ki gre skozi podobno pa vendar lastno iskušnjo.

  • Tudi jaz sem z mojo malo obiskovala gibalnico pri Tadeji in to je bila ena najboljših odločitev in naložb v mojem življenju, ne samo v času starševstva. Pa je bilo tudi težko. Tako kot pri vama. Fizično in psihično. Veliko ovir sva morali premagati in se sprostiti. Gibalnica je bila neprecenljiva izkušnja, za katero mi ne bo nikoli žal niti časa niti denarja.

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*