Dober ali slab?

Dober ali slab?

Aktiven očka. Aktiviran očka. Nehote so se me oprijeli nekateri pridevniki, ki bi mi morali laskati, pa me v svojem bistvu precej motijo. Zakaj je treba to poudarjati? Zakaj to ni samoumevno? Zakaj je nekdo, ki se rad in veliko ukvarja s svojim otrokom, nekaj drugačnega? Namesto da bi izpostavljali tiste, ki tega ne počnejo, kujemo v blede in navidezne zvezde tiste, ki počnejo tisto, kar je njihova osnovna naloga.

Si predstavljaš, da bi nekdo mamico opisal kot aktivno? Kot tako, ki se veliko ukvarja s svojim otrokom? Mamice so seveda samoumevne, njih zaradi tega ne pohvalimo. Ker to od njih pričakujemo. Kaj je potem drugače pri moških, pri očetih? Zakaj so standardi za nas nižji?

Bitka po enakosti in enakopravnosti bi se za moje pojme morala začeti ravno tu. Ker je oče otroka soustvaril, ima skoraj enako odgovornost do tega otroka. To ne pomeni, da je zato aktiven očka. Ampak je dober očka, tak, ki mu njegov otrok pomeni največ. Jaz poznam le eno ločnico med očeti. Taki, ki se s svojimi otroki veliko ukvarjajo in taki, ki jih ne povohajo. Tako se očetje delijo le na dobre in slabe.

Še vedno me zmoti, ko slišim, da so ženske za isto delo plačane manj kot moški. Ko se ne ceni njihovo neplačano delo, kar vzgoja otroka v svojem golem bistvu je. Ker nekateri še vedno živijo v prepričanju, da človeka določajo spol, socialno okolje, rasa ali starost. Ljudje, ki se čutijo upravičene do nekaj več ali posebnega tretmaja, so zame najmanj vredni. Ko je eden človek vreden več kot drugi, se zame vsak logičen konsenz konča.

Zavedam se, da so to skoraj utopična razmišljanja, ampak so edina, ki jih razumem in lahko podpiram. Moja iluzija sestoji samo iz dobrih staršev, tako mamic kot očkov. V 21. stoletju so ženske še vedno diskriminirane do te mere, da so za delodajalce manj »zanimive«, ker imajo ti vseskozi v podzavesti, da jih lahko vsaka nosečnost oddalji od dela za leto dni. Menda se na evropskem nivoju sprejema zakon, kjer bo tudi novopečeni očka v primeru naraščaja deležen štirih mesecev očetovskega dopusta. S tem bomo tudi očetje (na srečo) dalj časa odsotni z dela in morda za delodajalce manj zanimivi, posledično pa ženske toliko bolj. Morda, kaj pa vem.

Vsi vemo, kakšne so omejitve očkov pri prvih otrokovih korakih. Ne more dojiti, to je pa vse. Vseeno kar nekako samoumevno vse zahtevnejše vidike vzgoje prelagamo na naše lepše polovice, gre pa za zelo zahtevno in močno podcenjeno delo. Vzgoja otroka je nekaj, kar od tebe zahteva največ odrekanj in potrpežljivosti. Brezpogojna ljubezen je skoraj nujna. Iz danes na jutri moraš sebe postaviti na drugo mesto, kajti na prestolu je nekaj majhnega, kričečega in slinastega.

Včasih je bilo vse to še nekoliko huje. Če si se rodil moški, so avtomatsko od tebe pričakovali manj in ti ponudili več. Ampak narava se je vedno zavedala te diskriminacije, zato so ženske v svojem grobem bistvu toliko močnejše kot moški. Vseeno se trudimo. Vedno bolj in vedno več. Nismo aktivni. Niso nas pravkar »vžgali«. V to novo vlogo se podamo načrtno, docela in polni ljubezni. Polni napak in neznank tudi, ampak se ne damo.

Neverjetno cenim mamice. Očke, ki se v celoti predajo svojim otrokom, tudi. Naša naloga ni več samo v tem, da otroka spočnemo. Želimo ga spoznati, vzljubiti in sooblikovati. Želimo biti sestavni del njegovih prvih korakov, njegovih napak in zmot. Želimo se z njimi smejati, jokati, se igrati in se učiti življenja. Vsak očka naj bo aktiven očka. Na lestvici od 1 do 10, bodi 12 za svoje otroke. Naj jim srce zaigra ob pogledu nate. Naj te pokličejo z glasom polnim ljubezni in pričakovanj. In od tebe morajo pričakovati le največ.

 

7,247 total views, 16 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*