Kot ribe v vodi

Kot ribe v vodi

Ali sploh obstaja popoln družinski oddih? Verjetno le tisti, kjer ni otrok. Če so mali vražički s tabo, potem bo celotna zgodba v vsakem primeru sila pestra. Ceniš vsako minuto, ko spi, če pa se to z božjo pomočjo prelevi v ure, potem si pravi srečko. Če ga odpelješ v terme, kjer kraljujejo bazeni, dvigala, samopostrežna restavracija in igra z vrstniki, je situacija za malčka skoraj idealna.

Torej ne obstajajo popolne družinske počitnice, zato pa obstaja popoln oddih za otroka. In ker starši kakopak povezujemo srečo naših otrok z lastno, je to povsem dovolj. Naj uživa, si misliš. Čaka ga še celo življenje preizkušenj.

Po letu dni smo se vrnili v Terme 3000 v Moravskih Toplicah. Vmes sem na njih kar nekoliko pozabil, pa sem jim s tem storil le krivico. Sedaj, ko so prenovljene, so še lepše. Ploščice na notranjih bazenih ne drsijo več, otroci imajo sijajen in širok tobogan, ki je primeren tudi za odrasle otroke, ki negujejo naivnost v sebi, nekaj najlepšega je tudi to, da ob dežnih kapljah stopiš ven v črno termo-mineralno vodo s sila visoko temperaturo, kjer sem bil eden redkih, ki še ni dočakal abrahama. Ampak v teh letih sem že spoznal to, da je pogosto treba globoko vdihniti in pustiti neustavljivemu hitremu tempu vsakdana, da gre preprosto mimo nas.

V svojih nekaj desetletjih sem imel to srečo, da sem preizkusil že veliko hotelov in predvsem njihovo kulinarično ponudbo. Sedaj sem v obdobju, ko ne želim jesti preveč, ampak zdravo, dobro in raznoliko. In če sem »pohrustal« že nekaj hotelov doma in v tujini, lahko brez slabe vesti rečem, da nikjer ne jem bolje kot v Moravskih. Zadnji dan smo bili deležni Prekmurske večerje, ki je bila tako slastna, da sem si njene vrhunce kar izpisal: Bograč golaž iz kotlička. Prekmurske koline z bujto repo. Pečen odojkov hrbet z jurčkovo omako. Jelenovo stegno z gozdarsko omako. Dušeno kislo zelje s prekajenim mesom. Pečen kifelčar z zaseko in česnom. Ocvrte ajdove miške. Skutni štrukelj s čemažovim pestom.

Kulinarična nebesa. Še danes mi gre na jok, ko obujam spomine na to večerjo. Doma me je čakal pa čokolino.

Ne glede na to, za kakšen izlet ali oddih druge vrste se odločite, štejejo le tisti, kjer ste skupaj kot družina. Če mi vprašamo našo malo, ali bi kamorkoli šla, kar poleti proti vhodnim vratom. Odrasli smo tako neumni, da najdemo veliko utehe in notranjega miru za lastnimi štirimi stenami, otroci vse to in še več dobijo drugje. Ne zapirajo se, ampak raziskujejo. Življenje, strast, občutke in nasmehe.

Vsak letni čas prinaša nove družinske izzive. Jeseni in pozimi sta za nas to terme in sankanje. Najbolj se počutimo, ko smo v različnih agregatnih stanjih. Trdi bomo, ko bo napočil naš konec, tega pa nameravamo prestavljati v nedogled.

Sedaj odkrivam, da je vsako leto, če ne že kar mesec, v življenju malčka zgodba zase. Ne zdi se mi pravično do nje, da »živimo« na spominih preteklih dogodkov. Vsak dan je nova priložnost za ustvarjanje prelepih spominov prihodnjih dni. Če bom cenil majhne stvari, potem bo vse v redu z mano, si vztrajno dopovedujem. In najbolj cenim naše skupne trenutke. Še poležavanje po kosilu je v troje dobilo čisto novo dimenzijo. Tisto neskončne sreče.

Objava je nastala v sodelovanju s Sava hoteli

7,733 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*