O čem pa sanjaš ti?

O čem pa sanjaš ti?

Vsakemu lepemu pogledu bosta sledila dva grda. Vsaki lepi besedi dve nesramni. Vsakemu nasmehu dve kletvici. Bijemo boj, ki je obsojen na poraz. Zakaj torej vztrajamo pri tem? Ker ne znamo drugače.

Da ne bo pomote, še zdaleč nisem mavrična cvetlica, ki  vsako dejanje dneva pozdravi z nasmehom in vsakega nagovori z iskrico v očeh. Vendar se zavedam, da je naš vsakdan že tako odurno siv, da ne potrebuje še mene, da naredim njegovo (brez)barvno paleto še bolj monotono. To pomeni, da se trudim po najboljšim močeh, da izžarevam srečo, ker vanjo pač verjamem.

To še zdaleč ne pomeni, da za nasmehom ni bolečine. Včasih jo je še največ. Pogosto je tako težka, da jo ne znam ubesediti. Vendar je nepravično, da svoje breme prelagam na druge. Če lahko, se s tem spopadem sam. Drugi imajo dovolj svojih problemov, ne da bi se ukvarjali še z mojimi.

Tvoj problem ni pomembnejši od mojega. Tako kot moj nasmeh ni večji od tvojega. Vsak ima svojo resnico in svoj prav.

Vseeno je včasih še nekoliko težje, ker se zavedam, da štartamo iz slabšega izhodišča. Ljudje bodo raje ocenjevali kot razumeli. Če hočeš nekoga razumeti, ga moraš spoznati. Če hočeš druge le ocenjevati, je dovolj, da ti ni všeč njihov glas, barva las ali jakna, ki prekriva razvlečen pulover. Že samo to je dovolj, da nekoga ne prenesemo. Če hočemo nekoga vzljubiti, pa je v to vloženo mnogo več truda, časa in naše energije.

V mojem iluzornem svetu petim lepim pogledom ne sledi nič grdega. Lepe besede so postale samoumevne, pričakovane in zaželene. Ljudje se vseskozi smejijo, ker to manj boli. V mojem idealnem svetu imamo veliko možnosti, pravzaprav so zvezde na naši strani. Vseeno pa se ta navidezni svet razblini v sekundi, poči kot milni mehurček in spet trdo pristanem v svetu, kjer sem zopet nekomu v napoto, čeprav me sploh ne pozna.

Nekateri sanjajo o tem, da bodo bogati. Da bodo imeli največjo hišo, najboljši avto, najlepšo bejbo in najbolj ubogljivega psa. Jaz sanjam nasmejan svet. Poln nerazumljivih pridevnikov, svojilnih zaimkov, pesmi o ljubezni, zasanjanih pogledov in poskočnih korakov. Sanjam svet, ki ga ne živim. Ki ga verjetno nikoli ne bom doživel. Vendar je bistvo menda v tem, da ne dovoliš svetu, da te spremeni. Da se mu upiraš z vsemi štirimi, odgovoriš na vsak njegov kroše z aperkatom, da sanjaš z odprtimi očmi …

Svet ni idealen. Še blizu idiličnega ni. Ampak moj boj mi preprečuje, da se s tem sprijaznim. Zato rinem dalje, udarjam močneje, tečem hitreje in preskočim večino ovir, ki mi je na poti. Če me položi na tla, se ji le nasmejim. Izgubljena bitka še ne pomeni dobljene vojne za drugo stran. Jaz vem, kaj hočem. Nekaj nedosegljivega. Ampak uživam na poti, če je že cilj nekje visoko v oblakih.

Sanjači tega sveta, zaradi vas je svet barvit.

 

2,615 total views, 14 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*