Dve uri ali dve leti

Dve uri ali dve leti

Ko majhni otroci prebolevajo bolezen, so še posebej občutljivi. Čeprav staršem nič ne pomeni več kot dejstvo, da gre našim malim knedlom veselja na bolje, pa bolezen – tako na fizičnem, predvsem pa na psihičnem počutju – pusti posledice tudi pri nas. Današnji dve popoldanski uri, ko sva bila sama, sta me povsem izpraznili.

 

12:16 – Višnjina mamica gre za dve ure na šiht. Ravnokar je zaspala, tako da bi znala počivati še kakšni dve uri.

12:20 – Najzlobnejši izum vseh časov, baby phone, že utripa. »Mami, mami, mamico bi,« pravi glas iz druge sobe.

12:22 – Bi še malo spala? Neee! Bi se igrala? Neee, neeee! Bi kaj brala? Nee! Bi gledala risanke? Ne, ne, ne. Ja kaj pa bi?! Mamico! Mamice ni, bo kmalu nazaj, je šla malo na šiht. Po moje rabi malo pavze od tebe. Kaj bi torej počela? Mamico bi! Mamice ni. Greva dol.

12:28 – Ne vem, Višnja, kaj Telebajski počnejo. Nekaj se valjajo po tleh, nič ni narobe. Mamica, kje je mamica? Na šihtu, blagor njej. Malo bo treba počakati, okej? Jaaa … Se boš stisnila k očkatu? Jaaa …

12:42 – Oči mora lulat, okej?

12:43 – Oči, oči, kje si, očka? Razmišljam o tem, da bi kaj spil. Kaj konkretnega in močnega, saj nisem doječa mati, da moram biti trezen. Pelinkovec? Jager? Oboje?

12:52 – Igrala bi se, okej. Vsakič, ko zasliši kakšen zvok, jo zanima, če je prišla mamica. Ni, Višnja, še nekaj ur je ne bo. Vrtnarila bi? Super.

13:01 – Oblekel sem jo kot malega eskima, čeprav je zunaj sonce. Majica, dva puloverja, topel brezrokavnik in kapica. Zalivava rožice. Že nekaj dni je sonce, pa tega sploh nisem opazil. Dneva in noči ne ločimo več. Vse so le krajša ali daljša obdobja blaženega miru. Krajša obdobja so precej bolj pogosta. Daljša so le še prijeten spomin na tiste bolj preproste dni.

13:05  – Dej zalivej še ostalo solato, ne samo ta en bogi radič, Višnja. Seveda zaliva isti list. Radič se kmalu utopi v vsej tej vodi. Ampak ker gre za radič, mi ni preveč žal. Kaj si pa tako trpek in grenek, mamicu ti!

13:11 – Jedla bi! Kaj pa, boš frutek? Ne! Seveda ne, to bi bilo preveč enostavno. Boš makarone? Ne! Juhico? Ne, ne, ne! Kaj pa bi?! Mamico! Mamice ni, je šla na lepš! Jedla boš frutek in to je to!

13:17 – Pojedla je cel frutek.

13:23 – Rožice bi zalivala … Pa to sva že, Višnja. Rožice bi zalivala! Dobro, dobro, zalivaj rožice, dokler jih ne pobere. Zalivaj radič, saj ga ni škoda. Zeleno solato je v večini že pojedel polž, tako da malo zalij še njega. Če ti bo dolgčas, zalij še sosedov vrt.

13:30 – Očka, pridi, pridi, očka, jedla bi, pila, lulala, se stiskala. Očka, mamico bi. Naj mi danes spet kdo omeni, kako fajn je imeti več otrok …

13:45 – Notri greva. Okej, kaj bova počela? Mamico poklicala. Mamice ni. Mamico bi. Jaz tudi. Mamica domov. Kmalu pride. Takoj. Ne takoj, kmalu. Evo, tukaj imaš risanke.

13:57 – Mami? Mamica? Mamica je prišla. Ne, Višnja, pes je kihnil, mamice še ni.

14:02 – Naročim dve pici. Ali imate tudi kaj za otroke? Take sitne? Je že v redu, bo tamala pri meni jedla.

14:15 – Minute sicer minevajo, čeprav se je moja osebna ura povsem zaustavila. Morda sem v menopavzi. Morda se bom spontano sesul. Ali še obstaja življenje po tem?

14:25 – Mamica, mamica je prišla! Ja, tam je, hitro steči k njej. »Kako si se imela, Višnja?«, jo vpraša njena mati. Lepo. Lepo, mamico ti. Lepo. Če je bilo to lepo, kako bo šele takrat, ko bo hudo.

14:30 – 17:00 – Počivam. Razmišljam, ali je to najbolj ponedeljkast ponedeljek vseh časov. Pravega apetita nimam, spati ne morem več, ustati se mi ne da. Glavno, da se je imel otrok lepo. Potem pa me opomnijo, da bi mene najraje oddali vsakič, ko zbolim. Ker sem bojda tečen kot satan. Ah, otroci, zakaj morate biti naše zrcalo, če pa lahko odkrivate vse druge plati življenja?

 

22,957 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*