Maturitetno čtivo te spremlja skoraj do konca tvojih dni. Težko mu kdaj povsem pobegneš. Poleg odličnega Bartolovega Alamuta smo se generacija ’03 ubadali še z Dostojevskim in njegovim klasičnim romanom Zločin in kazen. Raskolnikov, njegove zablode in čustveni razkroj še danes, skoraj petnajst let pozneje, predobro poznam. Esej o njem sem – glede na ostale rezultate mature – opravil nadpovprečno dobro. In takrat sem prvič spoznal detajlno, deskriptivno in neprekosljivo rusko literaturo.

Povprečen dialog se raztegne čez nekaj strani. Liki in osebe so tako natančno opisani, da imaš občutek, kot da te spremljajo že tvoje celotno življenje. Njihova čustva so tako ekspresivno predstavljena, da verjameš, da bo slehernega od njih v naslednjem trenutku kar razneslo.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski se mi je tokrat predstavil z romanom v štirih delih in epilogom, Ponižani in razžaljeni. To je najbolj avtobiografsko delo Dostojevskega. Ko je Dostojevski leta 1860 začel pisati ta roman, je bil star devetintrideset let. Za sabo je imel nedokončan študij na šoli za vojaške inženirje in več zdaj bolj, zdaj manj odmevnih literarnih del. In čeprav so njegovi klasični romani prišli na plano v naslednjih letih in desetletjih, je že ta roman eden tistih, ki mu je dodelil status kultnega avtorja.

Veliki ruski pisatelji so bili rock zvezdniki svojega časa in prostora. Vsi so jih poznali, vsi so jih brali. Ko si govoril o njih, si uporabil le prvo črko njihovega priimka in vsi so v trenutku vedeli, o kom teče beseda. V našem primeru je to seveda D.

Ponižani in razžaljeni niso njegovo najbolj znano delo, vendar je pomemben del njegovega ustvarjalnega opusa. V ospredju je ljubezenski trikotnik, ki pa ga spremljajo prepiri, podtikanja, razdajanja nekaterih in podlosti drugih. Glavni (anti)junaki se ti usidrajo v srce, z njimi navijaš, jih bodriš, pa te na koncu skoraj vedno razočarajo.

Ampak to je Dostojevski. Lepe in veličastne besede ne spremenijo gnusnih dejanj, iskrivi dialogi ne zakrivajo človeške zmote. Skoraj ne moreš verjeti, kaj vse je sposobna narediti človeška dobrota na eni in njeno popolno nasprotje, neizprosna brezbrižnost in pohlep na drugi. Človeški ponos v tem romanu je predstavljen kot nekaj najbolj nemogočega in nevzdržnega. Ljubezen do bližnjega je tista, ki naj bi vedno zmagala.

Vsi ljubitelji ruske književnosti in njenih največjih avtorjev boste zagotovo uživali v novem prevodu Boruta Kraševca tega pogosto in neupravičeno spregledanega dela velikega pisatelja. To je nov zvezek v odlični zbirki Kondor, ki praznuje že svojih šestdeset let in ima tudi že skorajda kultni status. Vendar ne še takšnega, kot ga ima D., to je skoraj nedosegljivo za vse in vsakogar.

 

»Sredina junija. Vroč in zadušen dan. V mestu je nevzdržno: prah, apno, gradbišča, razbeljen kamen in zrak, zastrupljen z izparinami … Ampak glej, kakšna sreča! Nekje zagrmi, nebo se počasi zmrači in zapiha veter, ki žene pred sabo klobčiče mestnega prahu. Nekaj velikih kapelj težko pade na tla, nato pa se kar naenkrat ulije, kot da bi se utrgalo nebo, in na mesto se zlije cela reka vode.«

 

10,370 total views, 2 views today