Srečam kolegico v mestu, ki me pozdravi s »kje si, vplivnež?«. Sprva nisem vedel, ali gre za žaljivko ali le preizkuša mejo moje potrpežljivosti. Jaz vplivam le na lastno življenje, druga mi niso na dosegu. Druga me ne zanimajo, za druge ne odgovarjam. Težava s temi t. i. »influencerji« je v tem, da dejansko verjamejo, da osmišljajo življenja drugih. Pa je to le velikanska zmota v njihovih glavah. Dobro, si rečem, recimo da vplivam na dojemljiv deklič iz kraja, ki ga ne znam izgovoriti, ker je pač veliko časa na svojem pametnem telefonu in je med brskanjem povsem slučajno zašla tudi na mojo stran. Torej bom vplival na njeno dojemanje ljubezni.
Rad te imam rad. A ni to ena najlepših povedi? Človek ima lahko rad nešteto stvari ali skoraj nobene, to je vse stvar njegove percepcije. Nekaj nosiš v sebi. Rad imam občutek, ko imam nekoga rad. Tudi nekaj. Globoko v sebi sem še vedno tista zmedena najstnica, katere obraz osmišljajo akne in rdečica. Metuljčki v trebuhu, želodcu, podlakti in v glavi, včasih jim kar težko sledim. Z leti sem se naučil le tega, da svoja čustva veliko bolje razumem. In da jih nikoli ne obsojam.
Težko je biti objektiven, ko ocenjuješ samega sebe. Čeprav je veliko lažje, ko prideš do spoznanja, da ne dežuje le v tvojem svetu. Da ni mavrica rezervirana le za peščico izbranih, ampak silovito posije tudi v tvojem dnevu. Da se še vedno smejim vicem, ki sem se jih naučil v sedmem razredu osnovne šole in da še vedno naglas pojem vsakič, ko slišim komad MMMbop od Hanson Brothers.
Pred spanjem preberem eno pravljico za otroke, potem pa še poglavje ali dve od Murakamija, Dostojevskega ali Kerouaca. Zadovoljiti moram obe polovici, da je tudi moja celota srečna. Otroka v sebi nisem nikoli tajil, le da ga včasih nisem najbolje razumel. Sedaj, ko sem očka, to spet neverjetno dobro razumem. Vrhunec mojega dneva je, ko grem po tamalo v vrtec. Ko mi vsak dan znova priteče v objem, kot da sem najboljša oseba na svetu. To je vse, kar potrebujem.
Vedno sem najbolj cenil ljudi, ki so utelešeni vihar čustev. Anemične amebe, ki se bojijo ali ne znajo izraziti tistega, kar se dogaja v njih, mi niso všeč. Razumem to, da smo si ljudje sila različni, ampak nihče me ne bo pripravil do tega, da bom sprejel njihov sivi pogled na svet. Ko sem slabe volje, si glasno dopovedujem, da zato nimam pravega razloga. Da imam, če malo bolje razčlenim, čisto vse, kar potrebujem.
Rad se imam rad. Ljubezen samega sebe je najbolj podcenjena in pogosto spregledana vrlina posameznika. Kdor ima rad sebe, ne bo čutil potrebe po tem, da bo sovražil druge. Zato se mi tisti, ki so jezni na vse in vsakogar, smilijo. Ker še niso sprejeli samega sebe. Rad te imam rad. Rad jo imam rad. Rad ju imam rad. Še najraje jih imam rad. Vse tiste, ki imajo tudi sami radi življenje.
Jesen prinaša s sabo temo. Dnevi so vedno krajši. Tema te sili k temu, da vedno več razmišljaš. Torej usmeri svojo energijo v to, da boš ljubil več, se smejal bolj naglas, boš plesal, kot da nihče ne gleda, rekel hvala in prosim, pridržal vrata, zbiral nasmehe lepih deklet, pobiral listje, se igral z otroci, se pogovarjal s starejšimi, šel na izlet, na pijačo s prijatelji, listal stare foto albume in ustvarjal nove spomine. Ljubi, dokler te ne raznese.
V mojem idealnem svetu bi te besede prebudila nekaj v nekomu. Ga zdramile, da naredi korak naprej. Ampak idealnega sveta ni. Je le moj svet, ki mi pravi, da pišem to, kar čutim. Vsak od tistih nekaj, ki prebira te vrstice, pa ima možnost, da ustvari svojo resnico, nariše svoj svet in najde svojo ljubezen. Ne le eno, ampak njih nešteto.
Na VH1 je pravkar Beyonce z Love on top. Smajli face.
»… ker so zame edini ljudje, ki me zanimajo, nori, tisti, ki so nori na življenje, nori na pogovor, nori na vse hkrati, tisti, ki nikoli ne zehajo in ne govorijo vsakdanjih reči, ampak gorijo, gorijo, gorijo kot rimske sveče skozi noč.« (J. Kerouac)
23,180 total views, 2 views today