To mi ne gre najbolje od rok ali ust. Zahvale. Hvaležen sem, samo ponavadi to težko ubesedim. Neskončno cenim in spoštujem ljudi, ki doprinesejo h kvaliteti mojega vsakdana, vendar jim to precej redko priznam. To je moja napaka, osebnostna motnja. Kdor me osebno pozna, dobro ve, da besede najraje zadržim zase. Nisem sramežljiv, ampak verjamem, da ni vsaka misel, ki se pojavi v moji glavi, vredna tega, da jo tudi izrečem.

Srečen sem. Sedim v hotelu s petimi zvezdicami, kjer sem z mojo družino in nekaj ljudmi, ki so v dobrem letu postali moji dobri prijatelji. Ne bom jih našteval, ker to ni potrebno. Hvaležen sem Sava hotelom, ker smo pred leti začeli s tem čudovitim sodelovanjem in skupaj rastemo. Vsakič, ko se znova srečamo, se pozdravimo kot dobri prijatelji. Srečen sem, ker spet neskončno uživam v odlični prekmurski kulinariki in neskončno sem hvaležen, ko vidim srečo v očeh moje male vedno, ko se namakava v bazenu.

Srečen sem, ker imam možnost biti srečen. Ker ne iščem drugega. Ker je lov za srečo v današnjem kapitalističnem svetu neumen in nedosegljiv ideal, pa meni vseeno daleč najbolj drag.

Hvaležen sem, ker lahko pišem nekaj, kar drugi tudi preberejo. Srečen sem, ker ima tako zvesto publiko, čeprav se skoraj nikoli nikomur od njih posebej ne zahvalim. Ampak saj me poznate. Ne pišem za lajke, pozornost ali doseg, pišem zato, ker me to sprošča. Hvaležen sem vsem mojim bralcem, čeprav tega ne znam najbolje ubesediti. Čeprav sem se v vseh teh letih naučil, da ločim med konstruktivno kritiko in brezsramno žaljivko, vidim nekaj lepega v tem, ko se še kdo poistoveti s povsem običajnimi, vsakdanjimi in predvidljivimi napakami, ki se dogajajo naši družinici. Ker se dogajajo vsakomur od nas.

Srečen sem, ker mojo družinsko celico sestavljata še dve neponovljivi dami. Za njiju sem neopisljivo hvaležen. Vsakič, ko ju vidim, se vse v meni glasno nasmeje.

Srečen sem, da lahko najdem srečo v tem, kar delam. V zadnjem obdobju je bloganje postalo obrt, kvantna fizika, ki je ne razumem najbolje, pa sem še vedno tu. Hvaležen sem, da lahko delam to, v kar verjamem. Vedno pa sem verjel vase. Zakaj v izobraževalnem procesu ni predmeta, obvezne izbirne vsebine ali vsaj krožka, ki bi mlade učil tega, da se imajo radi? Hvaležen sem za vse zadovoljne ljudi, ki ne iščejo napak pri drugih, ampak delajo na sebi.

Prejel sem že veliko pametnih nasvetov, kako bi lahko s svojim blogom dosegel mnogo več in za te nasvete sem zelo hvaležen. Vendar se ne morem spremeniti. Čeprav to pomeni, da bo manj sledilcev in interaktivnega prometa, ne morem izdati samega sebe. Ne pretvarjam se, da sem kaj več, kakor sem. Nič posebnega nisem. Prej sem poseben v svoji vsakdanjosti, ki jo sprejemam in se ji ne izogibam. Zavestno sem se odločil, da bom pisal o sreči, nasmehih, trpki bolečini, nepričakovanih dogodkih in vseh drugih ljubkih nesmislih. In zato sem srečen.

Srečen sem, ker sedim v otroškem bazenu ob toboganu in se pogovarjamo o tem, kdo bo hitreje prišel do dna. Za otroke vseh vrst in oblik sem resnično hvaležen.

Težko se je zahvaljevati. Če se spomnim na vse, ki me soustvarjajo, bi se lahko razpisal na dolgo in široko. Vendar ti me poznajo. Vedo, da se jim ne bom zahvaljeval z besedami, ampak dejanji. Tako, da se bomo še več družili. Če imaš nekoga resnično rad, mu posvetiš svoj čas in pozornost. Zato se toliko ukvarjam z mojo malo. Ker je moj svet, izvirna sreča in neusahljiv vir energije.

Srečen sem, ker sem si dovolil biti srečen. Mnogi si namreč ne. Svobodno izberejo to, da bodo nesrečni. Pljuvajo, ogovarjajo, spletkarijo, podtikajo in so ponosni nase, ker jim vse to uspe. Vendar se ne zavedajo, da z vsemi temi dejanji pokurijo takšne količine energije, da postanejo znotraj votli. Njihove majhne osebne zmage ne pomenijo čisto nič, ker so povsem pogrnili v igri, ki se ji reče življenju.

Hvaležen sem tebi, ki to bereš. Ko začnem pisati, skoraj nikoli ne vem, kam me bo tok misli odpeljal. Ampak ti si še vedno z mano. Zaradi tega sem srečen.

Človek naj bi iskal srečo v majhnih stvareh. Če si tega sposoben, ti bo življenje hvaležno. In ko te enkrat življenje prepozna kot prijetnega sopotnika, ti bo odprlo nešteto novih vrat. Zato sem srečen. Nisem prepričan, da bo to dolgo ali neskončno trajalo, ampak sem odločen, da ne izpustim tega občutka iz svojih rok.

Hvala ti. Tudi ti mi omogočaš to, da sem lahko to, kar globoko v sebi čutim, da sem.

 

8,819 total views, 2 views today