Nekaj ur pred finalno tekmo je bilo vzdušje v zraku kar nekoliko sur realno. Ljudi zunaj skoraj ni bilo, vsak se je na svoj način pripravljal na tekmo vseh tekem. Vsak je odšteval ure, minute, sekunde. Vsi s(m)o bili pripravljeni na nekaj veličastnega.
Bil sem velik in okrogel otrok in kot takšnega me je košarka takoj sprejela. Ker sem docela zvest, sem se v istem trenutku tudi sam do ušes zaljubil vanjo. Ta ljubezen ni nikoli niti za drobec pojenjala in je danes močnejša kot kdaj koli prej.
V osnovni in srednji šoli ter na faksu sem izdeloval športne scrapbooke, kamor sem limam vse članke, fotke in zapise, ki so bili povezani z mojo kraljico športa. Tam se imel fotko Stepanie in McDonalda, ki sta s košem v zadnji sekundi poskrbela, da je takratna Smelt Olimpija sredi Zagreba premagala Cibono in se uvrstila na zgodovinski final four Evrolige. Zbiral sem članke, ko je domača Krka v fanatični športni dvorani Marof postala državni prvak. Živo se spominjam trojke Jaka Lakoviča za zmago nad Italijo, še vedno me bolijo trojke Miloša Teodosića, ki je pred osmimi leti preprečil Sloveniji prvo evropsko finale.
Vsi ti spomini pa zbledijo ob obujanju košarkarske pravljice, kateri smo bili priča v zadnjih štirinajstih dneh. To je nekaj, kar bomo razlagali tistim, ki prihajajo za nami. Kot je moj oče meni razlagal, da je bil na tekmi v Tivoliju, ko je leta 1970 Jugoslavija postala svetovni košarkarski prvak. Sedaj imamo vsi mi novo, neverjetno zgodbo, ki nam je nihče ne more vzeti.
Pred prvenstvom sem vedel le to, da v ekipi vlada odlična kemija in da so odlično pripravljeni. Da bodo prvenstvo končali nepremagani, da bodo igrali atomsko košarko, eno najlepših, kar smo jih videli v zadnjih nekaj desetletjih, da bodo leteli po igrišču in da bodo tudi igralci iz klopi pripravljeni v ključnih trenutkih prevzeti krmilo, tega pa si nisem mogel predstavljati v niti najbolj norih sanjah.
Prvič sem začutil, da se dogaja nekaj posebnega po zmagi nad Grčijo. Dan prej smo v tesni in napeti večerni tekmi premagali domačine Fince, že v zgodnjem popoldanskem terminu naslednji dan pa smo dobili vedno neugodne, počasne in rutinirane Grke. Ko smo premagali utrujenost in pokazali zavidljivo mero cinizma in pravilnih odločitev v odločilnih trenutkih, sem vedel, da je to posebna ekipa.
Četrtfinalna tekma z Latvijo je bila najlepša tekma na evropskih prvenstvih, kar jih je večina nas kdaj koli spremljala. Košarkarska romantika se je na velika vrata zopet vrnila v naša srca in, kar je še mnogo pomembnejše, na parket. Počasne Špance smo deklasirali. Niso imeli take želje, moči in razigranosti kot mi. Zgledalo je, kot da naši fantje dejansko igrajo igro, v katero so se zaljubili kot otroci, medtem ko se Španci mučijo.
Finale je pa vedno zgodba zase. Finala se ne igrajo, ampak zmagujejo. Tekmo je dobil Kokoškov. S poškodovanim Dončićem na klopi, je nekaj minut pred koncem tekme in ob zaostanku za dve točki potegnil iz igre tudi vidno utrujenega in iztrošenega Dragića. Nikolič, Blažič, Prepelić, Randolph in Vidmar. Petorka, ki bi verjetno izgubila še kakšno tekmo lige ABA, je pokazala vse tisto, kar krasi pravo ekipo. Borbenost, željo in kanček prepotrebne športne predrznosti.
Na sanjskem prvenstvu so bili nekateri naši še nekoliko bolj sanjski. Tu lahko izpostavimo Klemna Prepeliča, ki je kljub nekaj napakam skoraj vedno zadel takrat, ko je bilo najbolj pomembno. In ko je vsak njegov prosti met deloval kot zicer. Igor Kokoškov je košarkarski genij. Najlepše je to, če lahko zmaguješ takrat, ko igraš lepo košarko. To je skorajda nedosegljiv ideal, ampak naši fantje so pokazali, da so tega sposobni. Randolpha je razigral na rutinirani zmagi proti Ukrajini, saj so mu podajali žogo, dokler ni dobil pravega občutka. Španci potem zanj niso imeli rešitve. Luka Dončić je največji športni talent, ki smo ga kdaj imeli. Fant, ki to igro igra z neusihljivm nasmeškom na obrazu, ker mu je vse popolnoma jasno. Ve, kako se bo akcija odvijala, še preden pride na nasprotnikovo polovico. Ne hiti, ampak je preudaren. Napadal je Porzingisa in Marca Gasola, ko sta bila obremenjena z osebnimi napakami. Njegova roka je tako mehka, da zgleda da bo zadel čisto vse, kar vrže proti košu. Samo zaradi njega bo čista simfonija spremljati slovensko reprezentanco naslednjih 10, 15 let.
Priznam, da mi igra Gorana Dragića nikoli ni bila najbolj všeč. Za moj okus zna v določenih trenutkih preveč forsirati, ne dovoli igri, da se razvije sama od sebe. Vedno, ko vrže se tri, sem kar nekoliko presenečen, če tudi zadane. In to je moja napaka, to brez težav priznam, ker me je že ničkolikokrat demantiral. Dejstvo je, da je dozorel kot človek in igralec. Da že danes spada med najboljše slovenske košarkarje vseh časov. Njegov športni razvoj je imel vedno logično krivuljo, nikoli ni prehiteval korakov. In Gogi je živ dokaz, kaj lahko dejansko dosežeš z neverjetno voljo, trudom in talentom. Talent brez truda ni vreden skoraj nič. V naših ekipah so bili številni igralci, ki so bili mnogo bolj talentirani kot Gogi. Nikoli pa ni bilo nikogar, ki bi si uspeha tako želel, kot si ga on. In danes je Gogi kapetan evropskih prvakov in najboljši igralec turnirja. Kako vesel sem, da mi je dokazal, kako grobo sem se motil.
Če se košarka igra na tak način, je to najbolj dinamičen, zanimiv in spektakularen šport. Naši fantje so mi vnovič pokazali, zakaj sem se pred več kot dvema desetletjema zaljubil v to igro. Za nekoga, ki je celo svoje otroštvo preživel z žogo na igrišču, je bil včerajšnji večer sanjski. Danes lahko s ponosom izgovarjamo besede, za katere nismo vedeli, če bodo sploh kdaj resničnost. Prvaki. Zlata je naša. Slovenija si je pokorila Evropo. Kanta je doma. Najlepša in najboljša evropska košarka se igra v Sloveniji. Atomska košarka. Košarka za sladokusce. Na vrhu smo. Zelena se je obarvala v zlato.
Danes je lep dan, da si Slovenec. Tudi včeraj je bil. In vsak dan zadnjih štirinajst dni. Slovenija bo na vrhu Evrope vsaj štiri leta. Včeraj se je pisala naša zgodovina. In kje si bil ti, ko se je pisala zgodovina?
8,140 total views, 2 views today