Če ne poznaš prave bolečine, ne moreš ceniti življenja v vsej njegovi iskrenosti in preprostosti. Če te ni še nikoli speklo, te skrbijo malenkosti. Če nisi še nikoli nikogar izgubil, so tisti, ki soustvarjajo tvoje življenje, pogosto samoumevni.

To je verjetno edina dobra stvar, ki jo lahko izvlečem od tega, da sva že toliko časa narazen. Drugi prednosti ni, le milijon slabosti. Tolažim se s tem, da imam zaradi tebe življenje še rajši. Da se lažje razdajam svojim, ker se zavedam, da so danes tu prav zame. Cenim malenkosti, pravzaprav jih obožujem. Moral sem hitreje odrasti, pa se tega ne otepam več. To pomeni, da bom življenje ljubil dlje.

Verjetno boš ponosna na to, da se nikoli nisem podrejal ali preslišal svoj notranji glas. Tudi ko mi je šlo slabo, sem vedno verjel v svojo pot. Čeprav poln dvomov, sem vedno vztrajal pri tem, da običajna, ravna pot ni zame. Veliko bolje se znajdem na neobljudenih stranpoteh, v čudnih pripetljajih in simpatičnih negotovostih. Brez kakršnihkoli težav sem lahko sam v množici ljudi. Ker vem, kdo sem in me okolje ne določa.

Določa pa me moja mala, tvoja vnukinja. Veliko sebe vidim v njej, še več tebe. Veliko pristne življenjske radosti in neoskrunjene naivnosti, ki jo tako pogrešam pri večini odraslih. Včasih imam občutek, da si se žrtvovala tudi za to, da si meni omogočila takšno srečo, kot mi jo predstavlja Višnja. Včasih se mi zdi, da si ne zaslužim tolikšne sreče, pa se nato spomnim, da jo toliko cenim prav zato, ker poznam pravo bolečino.

To luknjo v sebi sem nosil dolgo, predolgo. Počasi sem jo polnil, sedaj pa imam občutek, da včasih kar izgine. Da je dojela, da pri meni nima kaj več iskati. Da sem preprosto trpel dovolj dolgo in sedaj sem bil za svojo vztrajnost nagrajen.

In to kako nagrajen! Srečen sem, mami. Srečen, ker sva bila najboljša prijatelja, šele nato mati in sin, srečen, ker sem bil dovolj pogumen, da sem življenje izzival do te mere, da mi je poklonilo dve novi čudoviti kraljici srca, srečen, ker delam nekaj, kar mi je v veliko veselje, srečen, ker sem bil vedno jaz in ker še vedno dobro vem, kaj me osmišlja. Srečen, ker se ne smilim samemu sebi, ker rad zaužijem življenje s polno žlico in ker se trudim iz dneva v dan, da moj mali, čudaški svet nikoli ne postane samoumeven.

Vendar se ne mislim zadovoljiti. Želim še več lepega, iskrivih nasmehov in čarobnih pripetljajev, še več igre, veselja, žalosti in sreče, še več osebnega sonca in neskončno odličnih dni. Moje srce je polno, a lačno. Luknja v meni je skoraj že povsem izginila, ampak me še vedno opozarja, da se moram še veliko tega naučiti. Vsak dan je moja nova priložnost. Tega si me naučila ti in za to sem ti večno hvaležen.

Bolečina boli z razlogom. Sprejel sem jo, ker je bil to edini način, da jo razumem. Sedaj bolje razumem tudi tebe, naju. Želim ti milijon sreče, kjerkoli že si. Del tebe je namreč še vedno z mano na vsakem koraku, ker me nikoli nisi zapustila. Mala te pozdravlja. Babi Savka ti pravi. Vidiš, življenje vedno nagradi tiste, ki ga cenijo.

 

14,332 total views, 2 views today