Jaz sem bil okrogel otrok. Tak, srečen v svoji obilnosti. Rad in veliko sem jedel, nor na sladko in eden tistih, ki ni nikoli izpustil obroka. Zame je hrana predstavljala vedno nekakšno pristno veselje in zadovoljstvo. Sedaj ko sem že nekoliko (ali precej) starejši, mi metabolizem in EMŠO seveda ne dopuščata, da še vedno pojem vse, kar si zaželim. Torej jem bolj zdravo in preudarno. Vsaj zdi se mi.

Tjaša kot otrok ni preveč rada jedla. Pravzaprav ji večina stvari ni dišala. Lahko bi rekel, da je bil njen odnos do hrane obratno sorazmeren mojemu. In ko sva začela uvajati gosto hrano pri Višnji, se je pogosto primerilo, da je lahko Tjaša skuhala super in okusno kosilo, pa ga je mala gladko zavrnila, ne da bi poskusila en sam grižljaj. To je kuharico hiše vedno bolj jezilo. Rešitev sva našla v tem, da jaz pristopim k fotranju male.

Ko je videla, s kakšnim užitkom sam jem, je takoj tudi sama zagrabila žlico ali vilice. Začela je napikati hrano, jo prijemati z rokami in jo spoznavati. Kmalu je njen jedilnik postal bolj pester od mojega, saj obožuje vso zelenjavo, jaz sem pa še vedno mnenja, da na tem svetu ni dovolj globokega groba, kamor bi zakopal stročji fižol.

Ker sem imel sam bolj sproščen in naraven odnos do hrane, je tudi mala lažje naredila svoje prve prave grižljaje. Nič jo nisva silila. In sedaj komaj čaka, da skupaj sedemo k mizi.

Kar nekoliko užaloščen sem, ker sem šele sedaj spoznal Oribel Coocon stolček za hranjenje. Ker je primeren za dojenčke od šestega meseca starosti in bi verjetno še olajšal naše prve prehranjevalne korake. Pri njem je na prvo mesto postavljena uporabnost in olajšanje vsakodnevnega opravila, takoj za tem pa dovršen dizajn in kakovost izdelave. Podobno kot metulj se tudi Cocoon pretvori iz udobnega počivalnika v stolček za hranjenje s svojim edinstvenim in ergonomsko oblikovanim držalom za hrano in pijačo (ki je primeren tudi za to, da očka nanj odloži svoje pivo). Odlikujejo ga tudi nastavljiva višina in položaji naslona, preprosto čiščenje sedeža (to je za ženo, vse se razstavi kot lego kocke in prav tako preprosto pod vodo umije), magnetni pladenj, ki se enostavno pospravi, in zložljiv dizajn.

Čeprav je Višnja že prerasla tisti del izkušnje, ko bi lahko mirno zaspala na stolčku, pa ji je sedaj sila všeč njen pladenj. Zakaj? Ker je takoj, ko poje, na voljo za njene ustvarjalne dogodivščine. Žličke, krožnike in pisano hrano nadomestijo risalni bloki, plastelin in prav tako pisan nabor barvic. Tako je celotna izkušnja prehranjevanja zanjo še toliko bolj zanimiva, ker jo združi z igro.

Verjetno za vsakega starša sploh ne obstaja bolj boleče izkušnje, kot če njihov otrok noče jesti. To je vendar tisto najbolj osnovno, prvinsko. Spet je eden najlepših občutkov, ko vidiš malega lakotnika, kako z užitkom poje celotno kosilo do zadnjega grižljaja. Vedno sem govoril, da je sit človek tudi srečen človek. Z otroci ni nič drugače. Potrebujejo energijo, da nam lahko s svojimi vragolijami še naprej sivijo lase.

Sedaj jo pogosto v smehu pogosto okaram, da poje toliko, da sproti ne zaslužim dovolj. Pa sem kar ponosen na to. Zato smo si priredili pesmico: “Lačni, lačni, lačni, Marolti smo lačni …” Se mi zdi, da še mati bolj z veseljem sodelujejo.

 

 

9,217 total views, 2 views today