Ko hodiš nad oblaki …

Ko hodiš nad oblaki …

Ko se letalo začne vzpenjati vedno višje v nebo, mi to predstavlja vedno impozanten pogled. Ljudje takoj izginejo, sledijo avtomobili, nato so še hiše le majhne pike in na koncu vidiš se le vrhove gora in oblake. Takrat se vedno zavem svoje majhnosti. Moje, tvoje, naše. Vsi so le pljunek v velikem, neskončnem morju. Tega pogleda sem vedno vesel, saj se opomnim, da smo vsi le skoraj neopazen del velike celote. To pomeni, da za 99, 99 % ljudi nisem pomemben. Zakaj bi se torej po nepotrebnem sekiral, kaj si drugi mislijo o meni?

Na poti od hotela do sejma v Düsseldorfu nas je peljalo šest različnih taksistov in vsak je imel svojo zgodbo. Eden njih je bil Musliman, ki zagovarja idejo, da bi morala vsaka država izobesiti znak, na katerem piše »No Muslims live here«. In se mu je to zdelo neverjetno zabavno. Srečali smo drugega, ki se je krohotal 20 minut, ko je izvedel, da smo iz Slovenije. Ker jo prevoziš v eine stunde (eni uri), ko se pelješ na morje na Hrvaško. Potem smo imeli možaka, ki je svoj čas živel v Mariboru, kjer se je preimenoval iz Heinricha v Henrika, da ga takratna jugoslovanska oblast ne bi vzela na piko. In ko ji je povedal, da gre v Čačak, je raje zbežal na sever Nemčije.

Vsak od nas ima svojo zgodbo. Sedim na fotelju na tem caravaning sejmu, ki ga v tednu dni obišče približno 200 tisoč ljudi, in odštevam minute do trenutka, ko bom spet doma. Takrat bom namreč zopet objel svojo malo. Kdo bi si mislil, da bo le nekajdnevno slovo lahko postalo tako težko in da bo prihod domov tako sladak. V nekaj letih je svet povsem isti, kot je bil, tvoj svet pa se je povsem spremenil.

Spoznanje, da sem za celoten svet nepomemben, za nekoga pa cel svet, je zame hkrati neverjeten kompliment in največji izziv. To pomeni, da se moram vsak dan truditi, da bo moja mala vsakič, ko pridem domov, tako noro priletela v moj objem in ne bo dovolila, da jo izpustim naslednje pol ure.

Nikoli nisem razumel ljudi, ki se lahko po nekaj ur zapored pogovarjajo o avtih, denarju ali šihtu, pa se niso sposobni pet minut na leto pogovarjati o čustvih. Koga in zakaj imajo radi, misel na katero osebo jih zvečer drži pokonci, zaradi koga jim srce bije hitreje in preskakuje. Ko sem prihajal domov, sem bil kot mala šolarka, nervozen in vzhičen, ker bom zopet srečal kraljico svojega srca. Zanimalo me je, kako bo odreagirala, ko me bo zopet videla po nekaj dneh, ali se bo hotela takoj igrati z mano, kako se je imela v moji odsotnosti in ali ji bo všeč darilo, ki sem ga seveda kupil že takoj prvi dan, ker mi misel na to ni dalo miru.

Nekaj najlepšega je, da imaš nekoga ali nekaj, h komur se z nepopisnim veseljem vedno vračaš. Jaz imam doma dve taki neverjetni dami. Še pes me z veseljem pozdravi. To pomeni, da nekaj v življenju že delam prav. V svetu, ki me upravičeno spregleda na skoraj vsakem koraku, sta dom in družina nekaj, kar mi vedno dajeta moč in veselje.

Sreča ti ne bo kar nenapovedano potrkala na vrata. Išči jo, zasleduj, zalezuj in ji postani tako nadležen, da te bo povsem in dokončno sprejela z vsemi tvojimi čudnimi napakami in čudovitimi posebnostmi.

 

3,156 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*