Kam ta čas leti?

Kam ta čas leti?

Porod: Nekaj me sili na plano, pa se upiram z vsemi štirimi. Nikamor ne grem. Briga me, če je že 6 dni čez predviden rok. Briga me, če je 6 let čez rok!

Prvi teden: V trebuščku je bilo veliko bolj prijetno. Nobene svetlobe, tako da sem veliko več spala, hrana je bila vedno na dosegu, nobenih težav z izločanjem. Sedaj pa je okoli mene polno neznanih bitij, ki se kremžijo in spuščajo neke čudne zvoke. Na prostem mi ni všeč, zaprite me nazaj.

Prvi mesec: Še vedno ni nekaj za prehvalit. Ena oseba mi je draga, ker ima joške s slastnim polnilom, sicer pa najraje spim. Ko odprem oči, je vedno pred mano nek drug obraz. Noben mi ni všeč. Naj me že pustijo pri miru, da spim do konca svojih dni.

Trije meseci: Težko je, če lahko samo ležiš. Redim se kot mali pujsek, saj zezam večkrat na dan. Čutim, da se nekaj dogaja z mojimi prebavili, pa mi to ni všeč. Ne paše. Še vedno sem prepričana, da so me s prevaro potegnili na plano. To jim zamerim. Poleg bitja s polnilom se vedno pogosteje pred mojim obrazom izriše še en drug obraz. Zaraščen. Sumljiv. Vedno nasmejan. Prepričana sem, da me želi prinesti okoli. Ne zaupam mu.

Šest mesecev: Zobki mi rastejo. A jih sploh potrebujem? Za mleko in frutke zagotovo ne. Med dojenčki sem sprožila peticijo, da do penzije jemo samo mleko in kašice. Nobenih koščkov. Zob ne rabimo. Sedaj že ločim, kdo je moj in kdo ne. Moja slastna in na žalost še tisti zaraščeni. Prva se je že večkrat izkazala, drugi se le pači. Ampak se mi zdi, da ga ima prva rada, tako da sem ga težkega srca sprejela v svoj notranji krog. Čeprav mi je njegova vloga še vedno povsem neznana. Ne hrani me. Ne uspava me. Le igral bi se vseskozi, kot da je on otrok.

Eno leto: Sedaj sem že velika kot velikan. Malo že čebljam. Jem že gosto hrano, čeprav mi pogosto ne paše. Še vedno ne hodim, ker po tem ne vidim potrebe. Če se hočem premakniti iz točke A do točke B, malo zakrulim in že pride do mene odrasel služabnik, ki me nese do tja. Veliko bi se igrala, drugo mi ni zanimivo. Ne maram preveč, ko pridejo tujci na obisk. Ko me hočejo vzeti v naročje, protestno zatulim. To vedno deluje, takoj me spustijo iz rok. Male skrivnosti velikih mojstrov. Dragi dojenčki, če vam kaj ni všeč, zatulite na ves glas. Situacija se bo takoj obrnila na bolje, brez skrbi.

Leto in pol: Zadnje čase so me tako počasi dvigovali, da sem protestno kar shodila. Sem namreč občutno preveč samosvoja oseba, da bi namesto mene odločali drugi. Govorim vedno več, tako da sedaj pogosto že ukazujem. Sem! To bom! Ne! Ven! S temi nekaj medmeti dosežem skoraj vse. Sedaj že znam določiti našo družinsko celico. Slastna je mamica, kosmati je očka. Prva je nezamenljiva, drugi postaja kar nekoliko simpatičen v svoji omejenosti. Sedaj že vem, da si družine ne moreš izbirati. To je to. Čeprav imam rajši živali kot ljudi. Bojda tako razmišljajo tudi starejši. Seveda, jim povem, jaz sem že ful napredna za svojo starost.

Dve leti: Če mi kaj ni prav, se vržem na tla in glasno protestiram. Včasih ne preverim, ali je kaj že na tleh in potem se butnem v glavo, tako da dvakrat bolj glasno jokam. Mamica je moja opora, očka je moja zabava. Skupaj smo neuničljivi, vpije očka. Glasen je. Se mi zdi, da je eden tistih, ki želi preglasiti vse, ki imajo boljše argumente od njega. Hodim sama. Igram se sama. Jem sama, spim z mamico. Rišem sama, barvam z očkom. Čeprav sem že skorajda povsem samostojna, mi je kar nekoliko dolgčas, če ju ni ob meni. Mi trije smo najboljši par.

P.s.: Še psa imam. Čeprav mu je ime Snoopy, ga kličem kar Pingl. Njegova vloga mi je še manj jasna. Samo spi in je. Je kot dojenček, ki nikoli ne odraste. Jaz sem pa že velika malčica. Hear me roar!

 

7,032 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*