19. 8. 2015

19. 8. 2015

Medtem ko pišem te vrstice, naša mala teče od dnevne sobe do mojega kabineta s konjičkom v roki in me prepričuje, naj se ji pridružim pri igri. Bojda imamo že pripravljen hlev (stol), hrano (lego kocke), hribček (omaro) in pločnik, po katerem konjički hodijo (kljuka omare). Nekaj časa vztrajam pri tem, da ravno nekaj delam, potem pa obupam – igra je pač vedno na prvem mestu.

Dobro se spominjam usodnega dneva izpred dveh let. Bilo je vroče sredino jutro, 19. avgust, ko mi je draga zaupala, da ji je odtekla voda. Ker je bila ura šele nekaj čez tri, sem jo vprašal, če je prepričana, ali je bolj mokra zato, ker v tej vročini že dva tedna nisem oblekel majice. Pa žal ni bilo to, tako da sva pohitela v porodnišnico. Na poti do tja je radio vrtel štiklc Beds are burning od Midnight Oil. Upal sem, da to ni kakšna napoved neprespanih noči.

Če nekoliko prevrtim film naprej, vsaj tisti del, ko so imele babice skoraj več dela z mojo slabostjo kot ženinim porodom, po nekaj urah prikuka na plan nekaj rožnatega, kričečega in s hecno obliko glave. Ko samo zasliši moj glas/gromki bas, še dvakrat močneje zajoka. To bodo še borbe, Jure, si mislim.

To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju. Do takrat. Ker je mali vihar v meni prebudil čustva, za katera sploh nisem vedel, da se nekje globoko v meni tako spretno skrivajo. Od tistega dne dalje je vsak dan najlepši dan. Ker sva še dlje skupaj, ker se imava vedno bolj rada in ker se vedno bolje počutiva v družbi eden drugega. Čeprav imam občutek, da sta ti dve leti minili v dveh tednih, si sploh ne znam več predstavljati, kako je izgledalo življenje pred Višnjo. Bilo je pusto, egocentrično in predvidljivo.

Sedaj je vsak dan poln smeha, veselja, krokodiljih solz, potolčenih kolen, novih besed, ki so razumljive le nama, risanja s kredami in igre s plastelinom.

Dan je v vsem tem času postal veliko krajši. Veliko tuhtam, da si ga priredim tako, da sem čim več z malo, a kljub temu tudi kaj naredim. Včasih mi uspe, spet drugič ne, spet pa vidim bistvo v tem, da ne izdam naju. To pomeni, da je vsak dan, v katerem se ne igrava in smejeva eden drugemu, izgubljen. Sto in tisočkrat izgubljen, ne glede na to, koliko denarja zaslužim v njem.

Valjava se po postelji, pleza in hodi po mojem trebuhu, jaz vpijem, da tega ne sme, njo pa skoraj pobere od smeha. Ne gre za kvantno fiziko, pomembne so male reči. Še vedno se vsakič znova potrudim, da se poslovim od nje, preden gre spat. To pomeni, da pohitim domov tudi takrat, ko sem upravičeno odsoten. Ampak prioritete imam razporejene tako, da je mala na prvem mestu.

Starejše generacije tega ne razumejo. Občutek imajo, da se preveč ukvarjamo s svojimi otroci, da jih razvajamo. Za njihovo mnenje mi je res popolnoma vseeno. To, da skupaj tečeva do največjih luž isti trenutek, ko preneha padati, je največji balzam za mojo dušo. Skačeva, kričiva, se špricava in vse je točno tako, kot mora biti.

Izkušenejši starši me opozarjajo, da se sedaj bliža obdobje »terrible two«. Če sem iskren, me to ne skrbi preveč. Če se strma, jaz to jemljem kot dokaz njenega karakterja. Z umirjenim pogovorom vedno razrešiva vse, kar jo teži. Ko sem jo vprašal, kaj si želi za rojstni dan, mi je odgovorila, da bi rada z očijem pela Itsy Bitsy Spider. Tako iskreno preprosti so naši otroci.

Draga Višnja, dve leti v življenju odraslega človeka ne pomenita skoraj nič. Dve leti v tvojem življenju seveda pomenita celo večnost. Dve leti v mojem življenju, ti zadnji dve leti, ki ju soustvarjaš, pa so nekaj, kar s svojimi preprostimi besedami ne znam opisati. Obljubim ti le to, da se bom vsak dan boril za tvojo in mojo srečo. Kakršnokoli preizkušnjo bo življenje postavilo pred tabo, boš brez težav zmogla. Da boš še naprej življenje ljubila tako iskreno in se boš z njih vedno igrala. In z mano. Tisoč poljubov in objemov.

 

10,542 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*