“Ljubezenski” haiku

“Ljubezenski” haiku

Druga polovica avgusta je vedno sladko-kisla. Vsi vemo, kaj se poslavlja in kaj prihaja. Slovo na videz neskončnemu poletju in otožen pozdrav kratkim dnem in daljšim nočem. Druga polovica avgusta je slastna. Vse je še nekoliko dopustniško lagodno, vendar ni več tako vroče.

Pravijo, da smo lahko srečni, da v Sloveniji še vedno imamo štiri letne čase, čeprav so ti vedno manj izraziti. Moja najljubša, pomlad in jesen, se končata v približno dveh tednih. Sicer pa imamo poletje ali zimo. Vročino ali mraz, vmesne poti ni. Prehodne jakne imam le zato, da dobro zgledajo na obešalnikih.

Leto mine, na videz se nič ne spremeni, a je v resnici vse drugače. Življenja gredo dalje. Prijatelji odraščajo. Žal je tako, da se z odraščanjem tudi nekoliko oddaljujemo. Brezskrbne najstniške poletne dni so zamenjali načrti za družinske počitnice, piknike na prostem in igranje v senci. In čeprav je iskreno otroško veselje, ki ga vidiš v njegovih očeh, nekaj najlepšega, kar lahko doleti slehernega človeka, spomin na moja mladostniška poletja spremlja kar nekoliko otožen, nostalgičen pridih.

Bojda nekateri lažje shajajo tako, da imajo vedno pred očmi nov cilj. Meni to ne sede. Jaz vidim svoj smisel v brezciljnem tavanju in negotovi prihodnosti. To me tepe na številne načine, spet me na mnogo drugih razveseli vedno znova in znova. Smisel življenja je vedno nedosegljiv. Če bi ga lahko dosegli, potem ne bi več imelo smisla živeti.

Zakaj delaš to, kar delaš? Če te nekaj ne veseli, potem ni zate. Življenje je tako smešno kratko in nesmiselno, da se nimamo časa in energije ukvarjati z čemerkoli, kar nas ne osrečuje. Vedno so me fascinirali ljudje, ki so pripravljeni delati cele dneve in za dobiček žrtvovati svoje zdravje, potem pa za to, da ga vsaj delno dobijo nazaj, plačati velike denarce.

Nikoli nisem razumel ljudi, ki jih motijo vsi in vse. Takšno razmišljanje človek razume pri mladostnikih, ki še iščejo svoj jaz, pri nekom, ki pa ima za sabo že daljšo življenjsko dobo, pa ne. Vedno sem mnogo bolj cenil čustveno inteligenco kot tisto »šolano« pamet. Lahko si največja brihta na svetu, pa če ne moreš odzdravit človeku, ki prvi izkaže mero vljudnosti, si preprosto kreten.

Druga  polovica avgusta je slastna, kajti to je čas, ko se zvečer usedem na teraso z mrzlim pivom v roki in razmišljam. O tem in onem, nič določenega. Pridem do ugotovitve, da imam nemirno dušo in polno srce. S tem sem zadovoljen. V svetu, ki je prepojen s poceni ponaredki, pač moraš delati nekaj drugače, četudi vsi tega ne razumejo.

Odločil sem se, da bom redno pisal haikuje, kjer bodo kratki inserti pogovorov s tamalo. Moja boljša polovica me je opozorila, da to ne bo nikomur zanimivo, ampak sem ugotovil, da meni je. In kot vedno, vsi ostalo niso pomembni, če delaš nekaj, kar čutiš in nosiš v sebi.

Poletje gre h koncu, to čutiš tudi ti. Sprejmi ga, vsrkaj njegove izdihljaje sreče in ga objemi, kot da je tista tvoja nesojena osnovnošolska simpatija, ki pa ti končno vrača čustva.

 

Aja, še haiku:

Igrala bi se.

Ne zdej, očka počiva.

Ti skos počivaš.

 

2,723 total views, 2 views today

One Comment

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*